Kot sem že omenil v prejšnji objavi, sem se pričel pripravljati na maratonsko razdaljo po programu Hala Higdona.
To objavo pišem kot retrospektivo, dva tedna po tem, ko sem ga pretekel. Sicer sem hotel na 'papir' vreči misli že prej, vendar sem se odločil počakati, da se izognem evforičnosti tik po teku in da se endorfini malo ustalijo.
Začelo se je tako, da sem za nedeljo (4.8.2013) zjutraj planiral dolgi tek, 20 km po programu.
Dan pred tem sem do konca prebral knjigo Delaj, teci, živi (Samo Rugelj). Zanimiva knjiga o teku. Na koncu mi je pustila eno misel: "Če lahko maraton preteče nekdo, ki ima 20 kil več kot jaz, ga bom jaz tudi. Kmalu."
Zjutraj tečem zelo nerad, vendar sem hočeš nočeš moral, ker je bilo zvečer nad 30 stopinj. Vremenska napoved je kazala 24 stopinj ob 5 uri zjutraj, zato sem si nastavil budilko.
Preden me je budilka uspela zbuditi, me je okoli 4-ih zbudil nemogoč glavobol, takšen, ki ga imam 2x letno. Vedel sem, da iz teka danes ne bo nič. Dopoldan sem bil v cotastem stanju, kot bi imel mačka. Hvalabogu, da mi tega več ni treba prenašati.
Popoldne smo bili z družino pri tašči in njenem obilnem kosilu. Na tihem sem računal, da mi bo mogoče naslednji dan uspelo, zato sem navalil na OH-je. Pojedel sem 3 običajne porcije domačega pomfrija in zelenjave. Takoj po tem je glavobol nehal in verjetnost, da bo dolgi tek naslednji dan uspel, se je malenkost zvišala. Verjetno je bila enodnevna viroza.
Naslednji dan, v ponedeljek, 5.8. me je ob 5.00 zbudila budilka in ne glavobol.
Spil sem zeleni čaj z ingverjem, pojedel dva polnozrnata toasta z domačo jagodno marmelado in se preoblekel v tekaško opravo. Med obuvanjem tekaških copat sem ugotavljal, da jih bo potrebno zamenjati, saj so se na mrežici že začele pojavljati luknje. Ni čudno, saj so v enem letu zdržali že 1400 km.
Pričel sem v počasnem tempu in se nameril proti Požegu in nato Račkemu krajinskemu parku.
Predvideval sem, da bom videl sončni vzhod, vendar me je na prvem vzponu pozdravilo sonce, ki je že bilo za tri prste visoko.
Ob poti sem vsakih nekaj km natrgal in jedel slive. Računam, da sem jih na celi poti pojedel kakšnih 30 komadov.
Prva 10-ka je minila brez posebnosti. Pot skozi krajinski park je kot vedno odlična - malo po kolovozu, malo po makadamu.
Prvi krajši postanek sem naredil pri lovskemu domu Rače. Na dvorišču imajo vodovodno pipo, vendar je bila ograja zaklenjena. Brez veliko razmišljanja sem ograjo preskočil in se na 12 km prvič napil.
Ves čas sem žvečil slive, ki sem si jih zataknil za hlače.
Nameril sem se proti drugi postaji, to je proti domu moje tašče. Na približno 16 km sem zopet spil malo vode, pojedel grm borovnic, 2 paradižnika direkt iz vrta. Za po poti sem vzel še 2 paradižnika in hruško.
Usmeril sem proti Dravskemu dvoru. Preizkušal sem nožne mišice in presenetljivo - nič še me ni bolelo.
20-ka se je obrnila nekje v Dravskem dvoru. Takrat sem prvič prišel iz sence in sonce je pričelo sijati neposredno name.
Še vedno sem bil precej presenečen, ker sem bil pri 20-ki tako svež, kot da sem pravkar pričel teči.
To mi je dalo poguma in sem se odločil, da spremenim plan in namesto načrtovanih 20 pretečem 30 km.
Na poti mimo letališča in koruznih polj sem odtrgal mlado koruzo. Nikoli je še nisem jedel surove.
Počasi sem jo jedel kakšna 2 kilometra.
Razmišljal sem, da mi je dala več energije kot katerikoli energijski gel ali suho sadje, ki sem ga včasih jedel po poti.
Pri hočki gramoznici je kljub zgodnji uri (8:00) pričelo pripekati in temperatura je bila že okoli 26 stopinj.
Kolebal sem med tem, kaj naj naredim.
Naj se obrnem proti domu, pokličem ženo, naj pride pome?
Mišice in kite so še vedno delovale brez pritoževanja, zato sem se odločil, da še malo podaljšam.
Naslednjič sem pil pri 30 km v Slivnici pri Maranati. Takrat je tudi padla odločitev: danes ali nikoli. Do doma je še okoli 5 km, vendar lahko naredim še kakšen manjši krog doma.
Tako sem tudi naredil. Tekel sem skozi Slivnico, Radizel v Fram in nato proti Rančam. Zopet sem pil v Radizelu pri Curleku in v zgornjem Framu pri izviru na cesti proti ribogojnicam.
Nato sem tekel naravnost proti domu.
500 m pred domom sem poklical ženo in ji rekel: "Hitro se obleci v tekaško opravo, potrebujem zajčka za zadnje kilometre."
Ko sem zavil na dvorišče, je GPS kazal 38 km. Polil sem se z vrtno cevjo, še malo spil in z ženo sva se odpravila še na zadnje kilometre.
Še vedno nisem čutil nobenih hujših bolečin, tudi nobenega znamenitega 'zidu' ne.
Zadnji kilometri so minili v popolnem osredotočenju. Ne znam drugače zapisati, vendar je bil občutek popolnoma drugačen, kot je običajni tekaški trans.
V tekaškem transu namreč dobim občutek, da lahko tečem kolikor dolgo želim, vendar so to klasične 'sirene'. Sirene, ki te zvabijo na čeri, da se na njih pobiješ.
No, ta občutek osredotočenosti je bil drugačen. Telo je res bilo topo in neobčutljivo na bolečino, vendar mi je možgan deloval popolnoma nezamegljeno, jasno in čisto.
Zato tudi na koncu nisem doživel neke hujše evforije, kot sem jo pričakoval. Nobenega ognjemeta, nobenega častnega sprejema :).
Po teku sem se zopet stuširal kar z vrtno cevjo in se potem sprostil v bazenu.
Času 4:23 se resni tekači verjetno lahko samo posmehnejo, vendar je zame to odlično, ker sem računal nekje na 4:30-4:40.
Takrat, že v bazenu, me je zgrabil prvi krč v triceps, ki sem ga komaj komaj raztegnil.
Kljub magnezijevim šumečim tabletam me je kasneje zgrabil še en krč v hrbtno mišico. Zaradi ženinih masaž je tudi ta kmalu uplahnil.
Sedaj, dva tedna po maratonu še vedno okrevam. Kako? Po post-marathon programu Hala Higdona seveda!
0-čti teden brez teka. V tem tednu sem se zmotil in že tretji dan po maratonu odtekel 8-ko. Nato sem program še enkrat natančno prebral in videl, da sem se zmotil in da bi moral počivati.
Nič hudega. Zato sedaj tečem kratke, 4-6 km teke in prav pogrešam 1 in 2 urne dolge teke. Ampak saj bo, čez kakšen teden!
Bralec se bo verjetno začudil, da sem več pisal o tem, kolikokrat sem pil in kaj sem jedel med tekom, kot o samem teku. Vendar, občutek mi pravi, da brez pogostega pitja in sadja tega teka ne bi tako enostavno zmogel...
Za konec hvala Izi-ju in njegovim številnim pep-talkom, ki mi jih je pošiljal preko Endomonda in seveda ženi, ki me je vlekla skozi zadnje kilometre.
To objavo pišem kot retrospektivo, dva tedna po tem, ko sem ga pretekel. Sicer sem hotel na 'papir' vreči misli že prej, vendar sem se odločil počakati, da se izognem evforičnosti tik po teku in da se endorfini malo ustalijo.
Začelo se je tako, da sem za nedeljo (4.8.2013) zjutraj planiral dolgi tek, 20 km po programu.
Dan pred tem sem do konca prebral knjigo Delaj, teci, živi (Samo Rugelj). Zanimiva knjiga o teku. Na koncu mi je pustila eno misel: "Če lahko maraton preteče nekdo, ki ima 20 kil več kot jaz, ga bom jaz tudi. Kmalu."
Zjutraj tečem zelo nerad, vendar sem hočeš nočeš moral, ker je bilo zvečer nad 30 stopinj. Vremenska napoved je kazala 24 stopinj ob 5 uri zjutraj, zato sem si nastavil budilko.
Preden me je budilka uspela zbuditi, me je okoli 4-ih zbudil nemogoč glavobol, takšen, ki ga imam 2x letno. Vedel sem, da iz teka danes ne bo nič. Dopoldan sem bil v cotastem stanju, kot bi imel mačka. Hvalabogu, da mi tega več ni treba prenašati.
Popoldne smo bili z družino pri tašči in njenem obilnem kosilu. Na tihem sem računal, da mi bo mogoče naslednji dan uspelo, zato sem navalil na OH-je. Pojedel sem 3 običajne porcije domačega pomfrija in zelenjave. Takoj po tem je glavobol nehal in verjetnost, da bo dolgi tek naslednji dan uspel, se je malenkost zvišala. Verjetno je bila enodnevna viroza.
Naslednji dan, v ponedeljek, 5.8. me je ob 5.00 zbudila budilka in ne glavobol.
Spil sem zeleni čaj z ingverjem, pojedel dva polnozrnata toasta z domačo jagodno marmelado in se preoblekel v tekaško opravo. Med obuvanjem tekaških copat sem ugotavljal, da jih bo potrebno zamenjati, saj so se na mrežici že začele pojavljati luknje. Ni čudno, saj so v enem letu zdržali že 1400 km.
Pričel sem v počasnem tempu in se nameril proti Požegu in nato Račkemu krajinskemu parku.
Predvideval sem, da bom videl sončni vzhod, vendar me je na prvem vzponu pozdravilo sonce, ki je že bilo za tri prste visoko.
Ob poti sem vsakih nekaj km natrgal in jedel slive. Računam, da sem jih na celi poti pojedel kakšnih 30 komadov.
Prva 10-ka je minila brez posebnosti. Pot skozi krajinski park je kot vedno odlična - malo po kolovozu, malo po makadamu.
Prvi krajši postanek sem naredil pri lovskemu domu Rače. Na dvorišču imajo vodovodno pipo, vendar je bila ograja zaklenjena. Brez veliko razmišljanja sem ograjo preskočil in se na 12 km prvič napil.
Ves čas sem žvečil slive, ki sem si jih zataknil za hlače.
Nameril sem se proti drugi postaji, to je proti domu moje tašče. Na približno 16 km sem zopet spil malo vode, pojedel grm borovnic, 2 paradižnika direkt iz vrta. Za po poti sem vzel še 2 paradižnika in hruško.
Usmeril sem proti Dravskemu dvoru. Preizkušal sem nožne mišice in presenetljivo - nič še me ni bolelo.
20-ka se je obrnila nekje v Dravskem dvoru. Takrat sem prvič prišel iz sence in sonce je pričelo sijati neposredno name.
Še vedno sem bil precej presenečen, ker sem bil pri 20-ki tako svež, kot da sem pravkar pričel teči.
To mi je dalo poguma in sem se odločil, da spremenim plan in namesto načrtovanih 20 pretečem 30 km.
Na poti mimo letališča in koruznih polj sem odtrgal mlado koruzo. Nikoli je še nisem jedel surove.
Počasi sem jo jedel kakšna 2 kilometra.
Razmišljal sem, da mi je dala več energije kot katerikoli energijski gel ali suho sadje, ki sem ga včasih jedel po poti.
Pri hočki gramoznici je kljub zgodnji uri (8:00) pričelo pripekati in temperatura je bila že okoli 26 stopinj.
Kolebal sem med tem, kaj naj naredim.
Naj se obrnem proti domu, pokličem ženo, naj pride pome?
Mišice in kite so še vedno delovale brez pritoževanja, zato sem se odločil, da še malo podaljšam.
Naslednjič sem pil pri 30 km v Slivnici pri Maranati. Takrat je tudi padla odločitev: danes ali nikoli. Do doma je še okoli 5 km, vendar lahko naredim še kakšen manjši krog doma.
Tako sem tudi naredil. Tekel sem skozi Slivnico, Radizel v Fram in nato proti Rančam. Zopet sem pil v Radizelu pri Curleku in v zgornjem Framu pri izviru na cesti proti ribogojnicam.
Nato sem tekel naravnost proti domu.
500 m pred domom sem poklical ženo in ji rekel: "Hitro se obleci v tekaško opravo, potrebujem zajčka za zadnje kilometre."
Ko sem zavil na dvorišče, je GPS kazal 38 km. Polil sem se z vrtno cevjo, še malo spil in z ženo sva se odpravila še na zadnje kilometre.
Še vedno nisem čutil nobenih hujših bolečin, tudi nobenega znamenitega 'zidu' ne.
Zadnji kilometri so minili v popolnem osredotočenju. Ne znam drugače zapisati, vendar je bil občutek popolnoma drugačen, kot je običajni tekaški trans.
V tekaškem transu namreč dobim občutek, da lahko tečem kolikor dolgo želim, vendar so to klasične 'sirene'. Sirene, ki te zvabijo na čeri, da se na njih pobiješ.
No, ta občutek osredotočenosti je bil drugačen. Telo je res bilo topo in neobčutljivo na bolečino, vendar mi je možgan deloval popolnoma nezamegljeno, jasno in čisto.
Zato tudi na koncu nisem doživel neke hujše evforije, kot sem jo pričakoval. Nobenega ognjemeta, nobenega častnega sprejema :).
Po teku sem se zopet stuširal kar z vrtno cevjo in se potem sprostil v bazenu.
Času 4:23 se resni tekači verjetno lahko samo posmehnejo, vendar je zame to odlično, ker sem računal nekje na 4:30-4:40.
Takrat, že v bazenu, me je zgrabil prvi krč v triceps, ki sem ga komaj komaj raztegnil.
Kljub magnezijevim šumečim tabletam me je kasneje zgrabil še en krč v hrbtno mišico. Zaradi ženinih masaž je tudi ta kmalu uplahnil.
Sedaj, dva tedna po maratonu še vedno okrevam. Kako? Po post-marathon programu Hala Higdona seveda!
0-čti teden brez teka. V tem tednu sem se zmotil in že tretji dan po maratonu odtekel 8-ko. Nato sem program še enkrat natančno prebral in videl, da sem se zmotil in da bi moral počivati.
Nič hudega. Zato sedaj tečem kratke, 4-6 km teke in prav pogrešam 1 in 2 urne dolge teke. Ampak saj bo, čez kakšen teden!
Bralec se bo verjetno začudil, da sem več pisal o tem, kolikokrat sem pil in kaj sem jedel med tekom, kot o samem teku. Vendar, občutek mi pravi, da brez pogostega pitja in sadja tega teka ne bi tako enostavno zmogel...
Za konec hvala Izi-ju in njegovim številnim pep-talkom, ki mi jih je pošiljal preko Endomonda in seveda ženi, ki me je vlekla skozi zadnje kilometre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar