Z družino vsako leto kampiramo. Ne zato, ker je udobno. Ne zato, ker bi lahko lenarili. Še manj, ker bi bilo poceni.
Kampiramo zaradi neodvisnosti. Da lahko pridemo in gremo kadar hočemo in kamor hočemo. Da nam ni potrebno biti ob uri na hotelskih obrokih.
No, voajerstvo za soprebivalci kampa ima tudi visoko prioriteto.
No, voajerstvo za soprebivalci kampa ima tudi visoko prioriteto.
Nekoč smo preizkusili letovanje v hotelu, bilo je fajn, ampak hvala lepa za takšen kurnik. Hoteli so primerni kvečjemu za poslovna potovanja. S tremi podivjanimi gremlini - še enkrat, ne hvala!
Kampiranje zna biti tudi stresno. Na primer: letos smo zamenjali 4 kampe (Murter - Slanica, Jezera, Pakoštane), preden smo našli primernega in takšnega, ki ni bil poln (Solaris). Po 10 urah vožnje. Ob prihodu v zadnji kamp je še odpovedal avto. Ravno na recepciji. Tako se je pokadilo od avta, da varnostnik ni vedel, če nas naj spusti v kamp ali bomo morda povzročili kakšen požar. Sklopka in pripadajoča krama se je poslovila. Naj počiva v miru.
Ali: veter nam je lani skoraj odpihnil šotor.
Še: nekoč, pred leti, so nam grozili sosedi v kampu glede zemljiških pravic, dokler jim nisem prezentiral sekirice, s katero zabijam kline. Drugače pa sem čisto miroljuben.
In podobne dogodivščine.
Pustimo sedaj to.
Namen današnjega spisa je povedati nekaj besedi o tem, kako so v naslovu omenjeni kampi primerni za tekače. Primernost za tekače ocenjujem po urejenosti tekaških prog in okolici.
Eden izmed kriterijev je tudi dolžina prog, brez kroženja po istih. Drugi je lepota okolice. Tretji je, da mora obvezno pot potekati mimo FKK plaže. Šala seveda, to tazadnje.
Eden izmed kriterijev je tudi dolžina prog, brez kroženja po istih. Drugi je lepota okolice. Tretji je, da mora obvezno pot potekati mimo FKK plaže. Šala seveda, to tazadnje.
Omenjene kampe smo obiskali v prejšnjih letih (razen Solarisa, ta je letošnji), zato pišem po spominu.
Kamp Šimuni na Pagu je po mojem mnenju eden boljših kampov. Parcele v senci, plaža primerna za otroke, blizu morja. To so glavni kriteriji, po katerih se običajno odločamo za kamp. Tudi animacije in tedensko javno pečenje odojka so na voljo, kar sicer ni po mojem okusu, ampak vsega ne moreš imeti.
V kampu sem tekel ob obali, ki je prodnato-peščena, vendar veliko možnosti ni. Tek po sipkem pesku je zanimiv, po moje sem porabil 2x več energije, kot po trdem terenu.
Levo po plaži, mimo mobilnih hišic, preko zapornice in še kakšnih 500 m po divjini, nakar sem se moral obrniti. Ta del zunaj kampa, po divjini, je najlepši del, vendar je prekratek. Komaj sem skupaj spravil 6 km.
Tudi, če sem zavil desno ob obali, proti kraju Šimuni, ni bilo neke prave izbire poti. Čez divjo plažo, kjer sem preskakoval rjave pinte in večkrat uporabljen wc papir, do ozkih slepih uličic, kar me je odvrnilo nadaljevati.
Levo po plaži, mimo mobilnih hišic, preko zapornice in še kakšnih 500 m po divjini, nakar sem se moral obrniti. Ta del zunaj kampa, po divjini, je najlepši del, vendar je prekratek. Komaj sem skupaj spravil 6 km.
Tudi, če sem zavil desno ob obali, proti kraju Šimuni, ni bilo neke prave izbire poti. Čez divjo plažo, kjer sem preskakoval rjave pinte in večkrat uporabljen wc papir, do ozkih slepih uličic, kar me je odvrnilo nadaljevati.
Od vseh naštetih kampov nekako nisem bil navdušen nad ponudbo tekaških poti v tem kampu in okolici. Glavna cesta, ki vodi v kamp, mi ni dišala, ker je bila preozka in preveč prometna.
Ocena: niti ne. Za stacionarne goste only.
Ocena: niti ne. Za stacionarne goste only.
Drugi kamp, ki smo ga pred 2 leti obiskali, je bil ob Vrbskem jezeru (Strandbad). No, tukaj je bila povsem druga zgodba. Od Vrbskega jezera do Celovca je namenska tekaška pot ob kanalu. Ta pot je tudi prizorišče vsakoletnega Vrbskega triatlona. Lepa proga, čeprav ne predolga. Baje je okoli Vrbskega tudi proga, vendar je nisem raziskal. Ocena: zelo prijetni tekaški teren.
Tretji omembe vreden kamp za tekače je znameniti Čikat na Malem Lošinju. Kamp stare šole in domačijskega filinga. Če koga tišči poslušati slovenščino tudi na dopustu, je to izvrsten kamp. Senca je gosta in debela, plaža pa je bolj ali manj patetična. Pobetonirane skale z rostfraj lojtrcami v vodo in dva mini zalivčka, kjer se lahko v vodo prebiješ le, če imaš dobre komolce.
Ampak sprehajalna pot ob morju je zakon. Večinoma sem tekel na levo stran kampa, mimo cerkvice Čikat, do Sunčane uvale in še naprej do (in še malo po) FKK plaže. Zanimivo, med enim izmed jutranjih tekov sem srečal Zlatka, s katerim sva nekaj dni prej skupaj tekla v Veržeju. Naključje pa takšno.
Tudi če sem se namenil na desno stran kampa, je tekaška proga zelo v redu, razen kratkega kamnitega odseka, kjer so potrebni dobri gležnji in ravnotežje, da jih ne neseš v žepu domov. 10-12 km razdalje ni težavno najti.
Ocena: še se vrnem, predvsem zaradi tekaške proge.
Četrti kamp, ki smo ga obiskali letos, je Solaris pri Šibeniku. Kamp je od vseh naštetih na najvišjem nivoju. Kopalnice so tako urejene, da moja domača izgleda prav bedna proti tem ploščicam in umivalnikom na senzor. No, to ni vse. Sprehajalna pot po kampu je lepo urejena in prijetna za tek. Po kampu sem lahko nabral 4-5 km, za kaj več sem moral zaviti iz kampa.
Cesta proti in skozi Zablaće in mimo Velikega jezera ni prometna in je zelo primerna za tek. Primerna za vse, ki iščejo 10km ali daljšo razdaljo. V Zablaćah sem se moral prijeti za nos, ker pot pelje mimo napol presušenega blatnega jezera, v katerem se razkraja bogve kakšna svinjarija.
Lepa je tudi pot iz Zablać ob kanalu sv. Ante in proti trdnjavi Sv. Nikole. V Zablaćah samo sledite znakom za 'šetalište Sv. Ante' in kmalu boste na povsem novo urejeni sprehajalni poti proti trdnjavi. EU sofinancirani, ker so kamni res ravno položeni in deske privijačene z rostfraj imbus vijaki.
Ocena: tekaču zelo prijazno.
Težko se odločim, komu dam prvenec: Čikatu ali Solarisu. Zato naj si delita prvo mesto med temi 4 kampi.
Tretji omembe vreden kamp za tekače je znameniti Čikat na Malem Lošinju. Kamp stare šole in domačijskega filinga. Če koga tišči poslušati slovenščino tudi na dopustu, je to izvrsten kamp. Senca je gosta in debela, plaža pa je bolj ali manj patetična. Pobetonirane skale z rostfraj lojtrcami v vodo in dva mini zalivčka, kjer se lahko v vodo prebiješ le, če imaš dobre komolce.
Ampak sprehajalna pot ob morju je zakon. Večinoma sem tekel na levo stran kampa, mimo cerkvice Čikat, do Sunčane uvale in še naprej do (in še malo po) FKK plaže. Zanimivo, med enim izmed jutranjih tekov sem srečal Zlatka, s katerim sva nekaj dni prej skupaj tekla v Veržeju. Naključje pa takšno.
Tudi če sem se namenil na desno stran kampa, je tekaška proga zelo v redu, razen kratkega kamnitega odseka, kjer so potrebni dobri gležnji in ravnotežje, da jih ne neseš v žepu domov. 10-12 km razdalje ni težavno najti.
Ocena: še se vrnem, predvsem zaradi tekaške proge.
Četrti kamp, ki smo ga obiskali letos, je Solaris pri Šibeniku. Kamp je od vseh naštetih na najvišjem nivoju. Kopalnice so tako urejene, da moja domača izgleda prav bedna proti tem ploščicam in umivalnikom na senzor. No, to ni vse. Sprehajalna pot po kampu je lepo urejena in prijetna za tek. Po kampu sem lahko nabral 4-5 km, za kaj več sem moral zaviti iz kampa.
Cesta proti in skozi Zablaće in mimo Velikega jezera ni prometna in je zelo primerna za tek. Primerna za vse, ki iščejo 10km ali daljšo razdaljo. V Zablaćah sem se moral prijeti za nos, ker pot pelje mimo napol presušenega blatnega jezera, v katerem se razkraja bogve kakšna svinjarija.
Lepa je tudi pot iz Zablać ob kanalu sv. Ante in proti trdnjavi Sv. Nikole. V Zablaćah samo sledite znakom za 'šetalište Sv. Ante' in kmalu boste na povsem novo urejeni sprehajalni poti proti trdnjavi. EU sofinancirani, ker so kamni res ravno položeni in deske privijačene z rostfraj imbus vijaki.
Ocena: tekaču zelo prijazno.
Težko se odločim, komu dam prvenec: Čikatu ali Solarisu. Zato naj si delita prvo mesto med temi 4 kampi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar