Po prejšnjem pretečenem (zasebnem) maratonu v začetku avgusta sem si rekel: "Tako, to je bilo to, sedaj sem ga pretekel in mi ni treba tega početi več, nikoli." Pretekel sem ga itak samo zato, da sem si dokazal, da je možno in da mi sedaj ni potrebno tega dokazovati na javni prireditvi.
You wish.
Že dva tedna kasneje sem začel ponovno razmišljati o prvotnem cilju: maraton Mozirje-Logarska.
4.9. je bil rok za prijavo na (ultra)maraton Celje-Logarska (75km). Na voljo so bile tudi razdalje 42, 27, 17km.
Od sredina avgusta dalje sem imel v enem izmed zavihkov brskalnika odprto elektronsko prijavnico. Prazno seveda. V torek, 3.9. sem že nevemkolikič strmel v prazno formo. Cincal do zadnjega, kot običajno.
"Eh, nima mi kaj bit' ", sem rekel in se prijavil na 42-ko. Čeprav vsi športni svetovalci na internetu odsvetujejo 2 zaporedna maratona v manj kot 6 tednih razmika (teorija!).
Druga zgodba (praksa!) je Annete Fredskov, ki je v zadnjem letu pretekla 366 maratonov. Odločil sem se, da raje verjemem praksi kot teoriji.
Vedno me je zanimalo, kako ultramaratonski norci izgledajo v živo, v akciji. Sedaj jih bom imel priložnost videti.
Žena Mateja se je ponudila, da me spremlja na kolesu. Prijetno presenečenje! To mi je malo olajšalo skrbi.
Dva dni pred načrtovanim maratonom sem si precej presekal glavo-čelo. Mateja je sanirala rano, ki me je precej bolela. To je bila prvi preizkus odločnosti. Ampak - glava (fizično) nima kaj dosti zveze s tekom, zato nisem bil v skrbeh.
En dan pred maratonom sem si zvil gleženj. Tako zelo, da sem 10 minut obsedel in razmišljal, kaj mi je tega treba. Ko je škrtnilo v gležnju, sem pomislil samo eno: "Ojoj, pa je šel maraton po gobe."
To je bil drugi preizkus odločnosti. Mateji najprej sploh nisem povedal. Zvečer gleženj na debelo namazal s konjskim mazilom in zmasiral. Še vedno odločen, da se naslednji dan pojavim na štartu.
7.9.2013 sva vstala ob 5:45, najedla, spakirala hrano, pijačo in kolo v avto in se odpravila proti Mozirju. Ob 8. uri sem dvignil številko in čakal na štart ob 9:00.
Zmasiral sem si mišice, spil nekaj požirkov vode...
Že ob 8:30 so mimo štarta švignili ultramaratonci, ki so štartali v Celju ob 6:00. Za sabo so imeli že 33km in bili so sveži kot na štartu. Izvanzemaljci. Norci.
Zagnal sem programček Endomondo. V žepu sem imel rezervno baterijo za telefon in 2 robčka. Nikoli ne veš, kdaj te lahko presenetijo prebavne motnje.
Za pas sem si zataknil 4 slive. Za primer hude sile.
Ob 9:00 se nas je približno 150 pognalo cilju naproti.
Prvo uro sem tekel s tekačem iz Celja, mislim, da je bil Andrej Polak. Imela sva počasen in uživaški tempo. Na začetku mi ni ustrezal in se mi je zdel prepočasen, vendar sem mu na koncu bil prav hvaležen. Najbolj sem si zapomnil njegovo izjavo: "Čas za šprintanje je, ko prideš v Logarsko dolino. Če še imaš energijo."
Pot je vodila po desnem bregu Savinje, po vaseh, skozi gozd in čez travnike. Vsak korak je bil užitek, predvsem zaradi čudovite okolice.
Po kakšni uri in deset minut sem se odločil malenkost pospešiti. Čas za prvi doping - 2 že precej topli slivi, ki sem jih imel v rokah. No, skoraj sta že postali marmelada. V prijetnem klepetu je prva četrtina maratona hitro minila.
Tukaj sem prvega spremljevalca zapustil in krenil naprej. Zvrstile so se tri okrepčevalnice, na katerih je bila voda, sadje in čokolada. Zaenkrat sem jemal samo vodo, 2 kozarca sem si zlil za majico in v kapo in 2x2dcl izpil.
Po 15 km, v Ljubnem pri Savinji, je bila naslednja okrepčevalnica. Še 27 km! Tukaj je bil tudi vmesni start, vendar že ob 10:30, zato tekmovalcev nisem videl.
Naslednji cilj sta bili starejši gospe, ki sem jih sledil od Ljubnega kakšne 3 kilometre. Sem jih vprašal, če jih kaj moti, da jih tako dolgo zasledujem, pa sta rekli, da če je moški, potem pa že ne :)
Prehitel sem jih in se podal v osamo, vendar ne za dolgo. Čez nekaj minut me je dohitel en gospod iz Madžarske, ki je tekel na 75 km. Kapo dol, skoraj mu nisem mogel slediti. Nekaj km sva se pogovarjala o madžarskih maratonih. Rekel je, da je bolj navajen ravnine :) Omenil je zanimiv tek v Budimpešti, kjer tekač pri vzponu tekmuje z gondolo. Baje je do sedaj redkim uspelo priteči na vrh hriba pred gondolo, ki potrebuje 12 minut. Podobno, kot naš tek na planiško skakalnico. Malo je zaostal in zopet sem bil sam. Kasneje sem ugotovil, da je imel zaostanka za mano na cilju samo 15 minut. Na cilju sem ga poiskal in mu čestital.
Vročina in vzponi so terjali svoje, zato sem za prvo polovičko (21km) potreboval 2:30, kar je za pol ure slabše od mojega povprečnega časa. Sanje o času pod 5 ur so se začele razblinjati...
Vzponi proti Lučam so tudi minili dokaj hitro, saj sem vedel, da me tam čaka Mateja, ki me bo spremljala do konca.
Ko sem jo zagledal, sem bil skoraj bolj vesel kot na poročni dan :)
Imela je poln nahrbtnik sadja in vode, vendar zaenkrat nisem imel potrebe po hrani.
Končno - Luče! Še 17 km do cilja! Jaz pa že skoraj brez energije.
Preventivno sem pojedel pol kozarčka domače jagodne marmelade in upal, da bodo noge bolj stekle... Pa niso.
Po Lučah se je začel najlepši del poti in tudi najzahtevnejši. Okoliške gore in Savinja jemljejo dih (pa tudi GPS signal, ki je je neštetokrat izginil v soteski).
Kmalu sem pritekel do skale Igla. Tisti mičkeni pajac spodaj sem jaz :)
To je nekje 10 km do cilja. Potem pa ni več šlo. Začel sem hoditi in sem hodil kakšnih 100m, se polival z vodo in si mislil, kaj mi je tega treba bilo. Nato sem se začel boksati v bedro in govoriti, da nisem prišel hoditi na maraton. In so noge zopet popustile trmasti glavi in je šlo naprej.
Do Solčave se več ne spomnim kaj dosti, ker je začel nastopati tekaški zid.
7 km pred ciljem sem si začel peti "Tinček in Tonček sta lizala bonbonček....", najprej v mislih, nato pa še naglas. Mateja je bila toliko razumevajoča, da mi je včasih malo pomagala.
Če je kdo gledal animirani film Shrek s slo. sinhronizacijo, ve, o čem govorim (Biskvitek).
6 km pred ciljem sem padel v čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali. Jokal sem in še sam ne vem, zakaj.
Nato me je zgrabil hud krč v levo zadnjo stegensko mišico. Tukaj se je izkazala Mateja in me je zmasirala kar tam ob cesti, na najbolj neugodnem in ozkem ovinku. Čez kakšnih sto metrov sta se pojavila krča v desni mečni mišici in še en ob golenici. Nekaj časa sem poizusil nadaljevati teči kar z ravno nogo, ker je več nisem mogel pokrčiti.
Ponovna masaža, tokrat na odstavnem pasu ob cesti. Zopet je takoj pomagalo. Perskindol je zakon.
Med masažo je Mateja rekla, "Škoda, da sva pozabila magnezijeve tablete". V tem trenutku je gospa, ki je ravno šla mimo in naju slišala, rekla: "Magnezij? Imam ga s sabo!". Iz žepa je potegnila zavojček kalij-magnezijevega prahu in rekla, naj si dam na jezik, brez tekočine.
Ko potrebuješ pomoč, ta zanesljivo pride... Hvala!
Nadaljeval sem z "vleko tovornjaka".
4 km pred ciljem sem se prav grdo skregal sam s sabo. Na glas. Še dobro, da me ni nihče slišal.
Kmalu se je pred mano odprla prelepa Logarska dolina.
Ob vstopu v dolino je bila še ena okrepčevalnica, vendar v usta nisem spravil niti koščka več. Raje bi bruhal, kot pojedel še kaj. Kozarec vode na glavo, drugi za hrbet, tretji po nogah, četrti pa v usta. Gremo dalje.
Zadnji 3-je km so bili ekstra zanimivi.
Misli so zapustile glavo, ker tam niso več imele kaj iskati. Samo en majhen plamenček v malih možganih je govoril: "Leva roka, rit, desna roka, rit...." in ponavljal za vsak korak.
Ko več noge niso delovale, sem se poganjal naprej z rokami in gluteus maximusom.
Tekač, ki sem ga prehitel 2km pred ciljem je rekel: "Ne odneham, pa če moram naprej po vseh štirih!"
Ne vem, kaj žene telo, ko le-to izrabi vse zaloge. Morda obsedena misel, da tako blizu cilja človek enostavno ne odneha.
Mislim, da to zna biti nevarno, ker telo pošilja signale, vendar jih ego ne upošteva.
Morda se komu zdi romantično in lepo, če te množica ljudi na koncu spodbuja z "Malo še, skoraj si na cilju!".
Lahko rečem le, ko sem ta stavek slišal že 10-ič, nisem bil več najbolj prijazen človek na svetu. Bolj v stilu Normana Bates-a.
Končno - cilj. Končno, končno, končno. Se kje vidi, da sem pretekel maraton? Ne. Razen na tisti žili na sencih, ki se ni skrila še do večera.
Če je bil prvi maraton mačji kašelj, je bil tale ... malenkost težji ;)
Je zaradi tega svet kaj lepši? Ne.
Ima še kdo drug kaj od tega razen mene? Ne.
Bodo zaradi tega ljudje boljši in se imeli raje? Tudi ne.
Zakaj potem?
Zato, ker lahko! In zato, ker sva skupaj z Matejo preživela en čudovit dan, ki jih ne bo neskončno. To največ šteje.
Hvala še enkrat za spremstvo, vzpodbude in predvsem potrpljenje. Vem, da sem bil po poti nemogoč.
Kaj narediti, če so noge vroče? Tole:
Na koncu je rekla: "Jaz sem trikrat rodila, ti boš pa trikrat ..."
Statistika (po Endomondo):
Dolžina: 42 km
Absoluti dvig: 431m
Skupaj dvig: 1709 m
Skupaj spust: 1248 m
Poraba vode: 5,26 l
Čas: 5:29
Blog zmagovalca, ki je 75km pretekel v 5:15
