Sladkih 6 2014 (Sweet peak - Cukerspitz - Sladki Vrh)

Sladkih 6 2014 (Sweet peak - Cukerspitz - Sladki Vrh)

En teden je že od tega teka, pa še nobene epske zgodbe izpod tipkovnice. Ne gre vedno tako enostavno.

Le zakaj moram imeti takšne kolege, ki me zvlečejo na najbolj čudne in marketinško nekorektne tekaške prireditve?

Po drugi strani - hvala Marko, da si nekoč (lani) SAMO MIMOGREDE OMENIL, da obstaja 6 urni tek na Sladkem vrhu in od takrat mi je brenčal po glavi kot siten komar.

Lani sem si mislil - NORO, pa saj normalen človek ne more in NE SME teči 6 ur V KROGU in to PO ASFALTU. Vmes pa se basati s pecivom in drugimi sladkarijami. Le kam smo pa prišli? V realizacijo hrčkovega življenja v povečanem merilu?

 

Kakorkoli, tek se je zgodil in jaz sem se znašel na štartu. Ja, v trenutku slabosti sem vplačal štartnino, se pohvalil pred par kolegi in potem absolutno ni poti nazaj.

8.11.2014 ob 9:00 je v Sladkem vrhu kislo rosilo in nebo je jokalo sivo barvo.
O 20 000++ glavi množici tekačev, ki so en teden prej teptali Ljubljano, ni bilo ne duha ne sluha. 

Ob 10:00 uri stanje isto - le kje se obirajo? Okoli mizic pri OŠ je postopalo kakšnih 80 pacientov, najverjetneje so se zmotili.

Nato je od nekod prišel oborožen moški, nas postrojil v skupino in ustrelil. Prvič v zrak, kot opozorilo. To pa ni več hec, če ti grozijo z orožjem, zato smo se raje odpravili na lahkoten 1,035 m drnec po ulicah Sladkega vrha. 

Ta gospod nas je nato kontroliral pri merilnem mestu, vedno z nasmehom na obrazu. Orožje je sicer skril, vendar nikoli ne veš, kaj se skriva za nasmeškom zato smo raje kar tekli in tekli, dokler nas je opazoval.

Vremenski bogovi so bili naklonjeni: 12 C z rahlim presežkom H2O v zraku in preprostimi ter kompleksnimi polisaharidi, glukozami, fruktozami in XYZ-ozami na mizah. 

Med nami so bili tudi multitalenti - nekdo je med tekom uspel celo fotografirati leže na tleh... sicer pa, časa je bilo dovolj, štela je le razdalja.

Za motivacijo so skrbeli tahitri tekači, ki so me prehitevali vsak ali vsak drug krog. Ampak - "ne daj se Floki, ostani psina", je bila tokratna mantra, ki je skrbela za meditativne namene. Bodrenje s strani soborcev in sobork je tudi bilo neprecenljivo. 

Za spremembo od prejšnjih dolgih tekov tokrat ni bilo posebne krize ali evforije. Le konstantno huda lakota. Najprej po sladkem, ko se mi je obrnil želodec, pa po slanem - hvala neznani gospodični za bobi palčke z arašidovo sredico!

Na koncu, po 6 urah in 50 kilometrih sem bil z doseženim zelo zadovoljen. Zakaj? 

1. Če na krajših tekih sodim povsem na rep (med zadnjih 5% tekačev), sem tukaj bil na zlati polovici lestvice in 

2. svoj najboljši bruto čas na 50 km izpred enega meseca sem izboljšal za pol ure in

3. v zen feeling sem preklopil kar takoj po štartu in ga držal ves čas, kar je prav fajn. 

V nedeljo so me domače stopnice malo postrani gledale in povzročale bolečine v kolenih, ampak v torek sem bil že dober - in v sredo zopet v tekaških copatih.

Tako da - dragi moji so-pacienti ;) , kmalu se spet srečamo! 

Hvala in čestitke družini Koražija za izvrstno organizacijo.

http://www.sladkih6.si/

Kolektivno stanje duha v letu 2014 oz. kako zrel pa je tvoj kandidat?

Kolektivno stanje duha v času lokalnih volitev v letu 2014

oz. 

Kako zrel je moj kandidat, katerega sem v nedeljo obkrožil?

Streznitev po pijanščini in glej, sve je isto kao juče

Dan po lokalnih volitvah gledam rezultate in se čudim.
Zmagujejo (ali pridejo v drugi krog volitev) ljudje, ki jih bremenijo (ob)tožbe zaradi zlorab položaja, nepoštenosti, korupcije, ne-izpeljave megalomanskih projektov in podobno.

Res je, nedolžen si, dokler ti ne dokažejo krivde. Ampak vseeno. Za naše predstavnike bi morali veljati višji standardi. Ne vsiljeni / uzkonjeni, ampak takšni, ki bi prihajali iz človeka. Vsak kandidat bi moral imeti toliko čuta za moralo in toliko samocenzure, da bi se umaknil, če bi kiksnil na tem področju.
Iluzorno, vem.

Morda je rezultat lokalnih volitev le preslikava stanja v parlamentu. Za nas (med drugim) odločajo ljudje, ki so pravnomočno obsojeni, če omenim samo najbolj vpijoč primer. 
Medtem za normalne poklice in funkcije velja predpogoj - nekaznovanost.

Diagnoza občanov

Če bi na občane (narod) gledali kot na osebnost, bi ji lahko postavili diagnozo: razcepljena osebnost. 
En dan na vstaji in revoluciji, drugi dan volimo isto osebo, ki smo jo pregnali z navijaško revolucijo.

(Mimogrede glede lanske vstaje oz. revolucije pa tako: spominja me na otroka, ki je ubil očeta in  se polastil njegovega denarja. Ko porabi njegov denar in ga mine honeymoon navdušenje nad oblastjo, pa ne ve, kako bi se obrnil).

Morda bi lahko tistim 18% (MB) oz 57%(LJ) oz. 52% (KP) volilcem pripisali tudi Stockholmski sindrom. Simpatiziranje z 'bad guy'-em. Tako smo ga navajeni, da smo nanj čustveno navezani in ga ne moremo zapustiti.

Kdo je potem naš zgled?

Iz rezultatov volitev lahko sklepamo, da velik delež občanov želi za svojega voditelja nekoga, ki 'se znajde'. 

Ne izobraženega strokovnjaka, ne managerja, ne leaderja, ne mojstra v financah, ne strokovnjaka za infrastrukturo. 

Torej takšnega, ki je mojster sprenevedanja, zaposlovanja mimo pravil, igric z zemljišči, napeljevanjem 'biznisa', patološkega lažnivca, psihičnega nasilneža.

Ali pa nekoga tretjega, ki ga sploh ne poznamo. V tem primeru kakšen akademik ali filozof vedno prav pride.

Kdo torej izbira naše voditelje namesto nas?

Kdo so torej ti ljudje, ki volijo napačne, 'umazane' kandidate? 

Mladi? Težko. Malo jih obišče volitve. Njihov (naš) glas se (še) ne pozna.

Vstajniki in revolucionarji? Dvomim. Rezultati govorijo nasprotno. 

Ljudje, ki so od 'umazanih' kandidatov dobili kakšno korist, službo? 
Verjetno da, vsak dolg je potrebno odplačati. Prištejmo še njihove družinske člane.

Upokojenci? Najverjetneje. Zakaj? Ker sem s svojimi očmi videl udeležence na volišču (če naključen preizkus enega volivca šteje).

Kaj storiti oz. kako sploh voliti ?

"Koga sploh voliti na volitvah, če pa ni primernih kandidatov?" je najpogostejši komentar razgretega volivca.

Najprej se vprašajmo, koga pravzaprav volimo na volitvah? Volimo ljudi, ki bodo upravljali z javno lastnino: infrastrukturo, denarjem in drugimi sredstvi.
Ljudi, ki jim na trgu ne bo potrebno ničesar zaslužiti (kot npr. direktorjem zasebnih podjetij).
Dobili bodo fiksen budžet in ga bodo morali porabiti. Tako, da bo všečno volilcem.
Ali je še komu padlo v oči pospešeno prenavljanje pločnikov in cest zadnja dva meseca pred volitvami? 
Čestitke starim županom za odlično volilno kampanjo, financirano iz javnega denarja.

... in rešitev je... ?

Naj bo dovolj negativizma za tale prispevek.

Bralec vendar pričakuje tudi kaj pozitivnega.

Predlagam ti, volivec (preden naslednjič obkrožiš številko pred kandidatom, ki ga slučajno poznaš) izvedeš sam pri sebi, v mislih, 4 stopenjski zrelostni test kandidata. 
Nato na podlagi rezultatov filtriraj in obkroži kandidate, ki prilezejo najvišje na tem testu:

1. OSEBNI NIVO: Ali je kandidat(ka) sposoben voditi samega sebe?

Kaj v praksi to pomeni? Ali ima kandidat pod nadzorom svoje misli, duha in telo? Ali je znan po nenadzorovanih agresivnih izpadih? Ali dobro skrbi za svoje telo in zdravje? Ali ima pod nadzorom raznorazne odvisnosti (alkoholizem itd.)? 
Ali je do sedaj že kaj naredil za osebnostno rast?

Če kandidat ni sposoben voditi samega sebe, ni sposoben zasedati odločevalske funkcije. Pika.

2. DRUŽINSKI NIVO: Ali je kandidat sposoben voditi svojo družino?
Družina je svet (država, občina) v malem. 
Ali je poročen oz. v partnerskem odnosu? Ali lepo dela z zakoncem/partnerjem? Kako ravna za otroci? Se je ločil? Potem ni sposoben vzdrževati razmerja.  (Ne velja za žrtve družinskega nasilja in druge opravičljive primere).

Če kandidat nima ali ni sposoben voditi družine, ni sposoben zasedati odločevalske funkcije. Pika.

3. DRUŽBENI NIVO: 
Preprosto: Ali je kandidat v družbi asshole? Je bully? Grdo ravna z ljudmi? Je kdaj brez razloga nadrl prodajalko? Je kdaj kršil družbena pravila? Vozil pod vplivom in ogrožal druge udeležence? Oškodoval sočloveka? Kradel, lagal? Bil obsojen? Bil obtožen in se izmuznil zaradi npr. zastaranja? Bil nemogoč sodelavec? Psihopat? Sociopat?

Če kandidat ni sposoben delovati v družbi, ni sposoben zasedati odločevalske funkcije. Pika.

4. PODJETNIŠKI NIVO
Voditi skupino ljudi ni enostavno. Tudi v javnih organizacijah. Še težje je voditi zasebno podjetje.  Ravnati s svojim denarjem. 

Če kandidat ni sposoben uspešno ravnati s svojim denarjem / voditi podjetja (ali magari kmetije), ni sposoben zasedati javne odločevalske funkcije. Pika.

Vem, ti filtri so danes utopija. 

Vem pa tudi, da vsaj meni pomagajo izločiti neprimerne kandidate.


Kandidat = mišljeno v moški in ženski obliki

Pikin ultra tek 2014 Velenje oz. na drugi strani bolečine

Junija sva z Bogotom tekla skupaj na 10-krogov za deset nasmehov v Mariboru.
Omenil je, da se pripravlja na septembersko ultra preizkušnjo - 24 urni tek na Pikinem festivalu v Velenju. Zastrigel sem z ušesi. 

Za hec sem ga vprašal, če lahko grem zraven. Ne polnih 24 ur, ampak, kolikor bo šlo, bo pač šlo. Dokler ne padem dol.

Ker letos še nisem odtekel nobenega maratona, sem na tihem upal, da morda pade v Velenju.

Del proge v Velenju, vir: tukaj

Tek okoli Škalskega jezera se je pričel nekaj minut po 16 uri. Brez poka štartne pištole, brez gužve, brez fanfar. Samo nekaj Pik Nogavičk nas je pospremilo. 

Bogo je samo preprosto rekel, "A gremo?", in celih 10 tekačev nas je steklo (kasneje zvečer se jih je nabralo še nekaj, morda 30?). 

Prvi 5-km krog smo šli skupaj, da so nam razkazali traso. Pred tem sem obul testne Saucony copate, ki jih je ponudil sponzor ob štartnem štantu (hvala za test!).

Žal sem jih moral po prvem krogu sezuti, ker me je začelo mravljinčiti v nartih in preobul sem se v moje stare Reebok realflex copate.

Po prvem krogu sem zapustil skupino, zmanjšal tempo, ker s tako hitrim ne bi daleč prišel.

Prvih 15 km me je vse bolelo: kolena, tetive. Nato je bolečina popustila in sem uživaško krožil okoli jezera. Vsak krog sem se ustavil za minutko na NGU štantu, nekaj spil in pojedel, banano, vafle z medom, slive, pomarančo, sadno-žitno rezino, magnezijev prašek... 

Čeprav sem imel polžji zen tempo, so krogi kar leteli... 5, 6, 7, 8 krogov, ... naenkrat smo že pri 40 km. Nobene prave krize. Na koncu 9 kroga me je izdal prebavni trakt in hvalabogu za dixije, ki so bili v bližini. 

Zopet sem sedel za minuto, da sem si preobul nogavice, namazal prste z vazelinom in preveril, če še imam nohte. Da, so še pritrjeni.

Ko sem vstal (po 45 km), pa kriza. Mišice na bedrih(kvadricepsi) so se zakrčile in niti koraka nisem mogel več narediti. 

Kaj sedaj?

Ja nič, stara strategija: boksanje v bedra in odvlekel sem se na start 10 kroga kot da sem star 80 let. Bergel na posojo pa od nikoder.

Naslednjih 100, 200 metrov je šlo z mukami, postanki, boksanjem, preklinjanjem, molitvijo, solze so mi špricale po hrbtu od sile. V takšni trenutkih je mnenje opazovalcev preprosto ... nerelevantno. Jih ni.

Ampak, če je glava nora, telo trpi, pravijo. Jaz raje rečem, da se mora telo ukloniti pred duhom in ne obratno. Ne samo to, tudi duh se mora ukloniti pred duhom (voljo).

Po 200m so začeli krči popuščati, skoraj sem lahko že hodil ... je to mogoče? Če pa lahko hodim, pa lahko poizkusim teči, ne? Ja. In je šlo počasi naprej, v temo, v cono somraka.

Ugotovil sem, da bolečina pride do točke, kjer se več ne povečuje. Samo je in čaka, da se spoprijateljiš z njo. 
Če greš preko te faze ... telo bolečino presliši. 
To ni mazohizem, kot bi morda kdo mislil (naslajanje v povzročanju bolečine sebi).  
Tu ni  govora o kakšnem naslajanju - najprej gre za borbo z osebno mejo, nato pa za prestop meje, ki jo s tem potisneš še malo naprej.

Stekel sem še zadnjih 5 km, naredil častni krog in se "uradno" vpisal med ultraše s svojo prvo 50-ko. Mini ultra, ampak vseeno, zame je bil veliki ultra. 
Pa pravijo, da so rastlinojedci švoh :)

Nekateri zagriženi tekači so krožili še dalje, naj jim bodo lahke noge. 
Bogo se je pri tej razdalji komaj dobro segrel - planiral je narediti 160km.  

Na cilju sem malo posedel, poklepetal z ekipo (Matej Markovič & drugi). Pojedel porcijo ajdove kaše s koruzo in bučkami, čičerikine kroglice s sezamom in kumino. Hvala Mateja za odlično hrano, ki si mi jo pripravila!

Fajn je bilo: nobenega pritiska z razdaljo, časom, tempom. Brez uradnih meritev časov, brez medalj in plaket. Ponoči z lučko na glavi (tudi dišeča svečka bi zadostovala), rahel dežek, mir in tišina. 
V družbi z nekaj ultra pacienti, ki navidez brezciljno ponoči krožijo okoli Škalskega jezera. Vsak s svojim "tovorom".

To JE to.

Za vse, ki ne morejo: za omo, ki je zaradi starosti nepokretna, za bližnjega sorodnika s Parkinsonovo, za prijateljico s Parkinsonovo, ...

Tomi

Zadnje tekaške dogodivščine

September je že, jaz pa nič napisal... :). No, poletje 2014 sem imel tekaško srednje aktivno, nekaj kilometrov se je le nabralo (1200 do septembra). 3x na teden, cca 40-50km/teden. Žena pravi dovolj, moja glava pravi premalo... Vsaj za razdalje, ki si jih želim v prihodnosti premagati.

Nekaj tekaških dogodkov, ki se mi je vtisnilo v spomin:

10 krogov za deset nasmehov 2014 (Maribor)

31.5.2014 smo z Matejo in otroci v Mariboru skočili na stadion na Poljane, da odtečemo nekaj krogov in še malo doniramo. 

Otroci so bili navdušeni, pridružil se je še v.d. svak. Prvič v življenju na tartanu. Fajn občutek.

Moja družina je skupaj pretekla 55km (136 krogov). Sami si izračunajte, koliko je vsak pretekel :).

Skok na Areh (in nazaj)

7. junija me je zopet nekaj pičilo in sem moral skočiti na Ruško kočo. Tokrat podnevi. Za nočne podvige bo čas jeseni, tako kot lani. Če že imam Pohorje za hrbtom, bi bil greh, če ga ne bi izkoristil.
Prejšnjič sem šel samo gor (cca 19 km, 1000m vzpona, tokrat je bilo drugače. 
Po dveh urah in pol vzpona, na Ruški koči, sem se lepo odpočil, zmazal porcijo palačink z brusnicami, nato me je poklicala Mateja, če pride po mene. 
Ne vem zakaj sem bleknil:"Saj ni treba, pridem sam dol."
V dolino sem se spustil po drugi trasi, proti Šmartnemu. Vmes sem se izgubil, za pot vprašal gospo (ki se je prav tako izgubila), nato sem jo mahnil po občutku proti jugu. Sledil sem potoku, kasneje sem ugotovil, da je to Polskavski potok. 
Še dve uri popolne samote, gozd, ptički, srne in druge živali. 
V Ogljenšaku mi je konkretno zmanjkalo baterij, poklical sem pomoč in se komaj privlekel do Polskave, kjer sta me pobrali Mateja in Olivija. Če ne bi vmes napadel (pre)zrele češnje, ne vem, kako bi šlo...

Skupni čas: 5 ur, razdalja: 36 km. 
Rezultat: ožgalo mi je ramena do temno rdeče barve. Čeprav sem si jih vmes pokril z lapuhovimi listi. Ki seveda niso hoteli obstati na mestu.

Lekcija 1: drugič se namaži s kremo za sončenje. 
Lekcija 2: Ko ti v gozdu zmanjka energije, se pojavi hrana in voda: borovnice, jagode, potočki.

Končna trasa je bila: Morje-Planica-Areh-Šmartno-Polskava.
Še GPS se je izgubil, kako se ne bi jaz:

Triatlon za gospodinje

V začetku julija smo bili na obisku pri prijateljici v Radovljici. Me je izzvala, če grem z njo plavati do otočka na Blejskem jezeru. Malo sem pomišljal (ker plavanja sploh ne treniram), nato pa bolj zaradi lepšega pristal. 
Ob šestih sva vstala, kolesarila cca 10km do jezera, plavala od veslaškega centra do otoka (nisva pozvonila) in nazaj, cca 45 minut. 

Skoraj bi zmrznil. Nato sva tekla en krog, okoli jezera, cca 6 km. Med plavanjem me je tako zazeblo, da sem komaj po enem kilometru začel dobivati občutek v roke in noge. 
Mojo voditeljico je med tekom zgrabil krč v koleno. Ampak ko naju je prehitel Jure Košir, ji je krč čudežno popustil in je šlo naprej.

Nato zopet na kolo, 10 km. Po kolesarjenju pa še iztek - peš vzpon iz Begunj na vzletišče Sv. Petra.   

Skupni čas: skoraj 2,5 ure (brez vzpona - dodatno 1,5 ure)
Bo treba ponoviti, so mi takšne menjave disciplin bolj všeč kot samo tek.
Na koncu je rekla: "To je bil triatlon za gospodinje" :)

Mislil sem si svoje - če bi bile vse slovenske gospodinje takšne ... bi bilo manj cankarjansko trpečih jamrajočih mater na svetu :)

"But ... Where do you get your proteins?" oz. nekaj preprostih receptov za polnovredne solate.

Včeraj smo imeli pri prijateljici Romani piknik. Sedeli smo na pokriti terasi v idiličnem kotičku na obronkih Pohorja. Občudovali smo pogled na megleno in deževno Pohorje in modrovali.

(Foto by Z. Fluks)

Kot je običajno na takšnih dogodkih, se krvoloki in kompostniki zakopljemo v debato o tem, kaj je treba oziroma ni treba jesti, da bi dočakali 100 let, oziroma, da bi pri stotih komaj izgubili nedolžnost (pogruntavščina by Romana) :)

Z Matejo sva bila zadolžena za ne-živalski del prehrane.

Komentar oziroma začudeno vprašanje prijateljice Ance iz Romunije: "But ... where do you get your proteins?" me je vzpodbudil, da objavim 4 mega preproste recepte za polnovredne solate.

1. recept: Nekaj iz čičerike

Namoči kilo čičerike čez noč. Naslednji dan skuhaj do mehkega. Če kuhaš na štedilniku, je to približno ena ura. Na soncu traja malo dlje. Tričetrt čičerike shrani za jutri, ko boš naredil humus. Četrt porcije daj v skledo. 
Pojdi na vrt in potrgaj, kar štrli v zrak. Jaz sem dodal šopek peteršilja, kopra in prvega mini rumenega paradižnika. Barve se morajo ujemati. Sesekljaj in pazi, da ne dodaš prstov - kljub vsemu je to brezmesni obrok.
Na vročem olivnem olju prepraži pest neoluščenega sezama.
Prelij po čičeriki.
Dodaj sok ene limone.
Soli.
Prelij z olivnim oljem.
Premešaj.
Ponudi mesojedcem in opazuj, kako se bašejo.


2. Solata iz zeljnih listov, ki jih mama običajno zavrže

Pojdi na vrt in občuduj, kako lepo ti letos raste zelje. Ker še ni oblikovalo glav, poreži spodnje liste (tiste, ki jih mama običajno zavrže, ker baje niso užitni).
Liste prereži na četrtine in jih nato nareži na 2 mm široke in 4 cm dolge trakove.
Prelij z balzamičnim kisom in soli.
Dodaj malo limone in suhega peteršilja.
Na vročem olivnem olju prepraži sončnična semena in mladi česen.
Prelij po zelju, da zacvrči.
Premešaj.
Ponudi in opazuj, kako se mesojedci navdušujejo nad okusom.


3. Bob s čemerkoli

Kupi mladi bob. Daj v vrečko in zamrzni. Kuhaj pol ure.
Ker ne veš, kaj bi dodal, si nekaj izmisli in to dodaj.
Jaz sem dodal zeleno papriko in paradižnik. Baje paše tudi čebula.
Soli, kisaj in naolji.

Ponudi.
Odgovarjaj na vprašanja o tem, kaj sploh je to. Ni fižol? Ni krompir? Ni korenje? Ni brokoli?
Ne, to je bob, potrpežljivo razloži. Stara, skoraj pozabljena rastlina. Primerna za produkcijo 'natural gas-a', kot je komentirala Anca.


4. Solata z okusom po zemlji

Zopet se sprehodi do vrta. Razjezi se na vrabce, ki so ti zopet pojedli solato. Čeprav si namestil mrežo proti vsiljivcem.

Odreži dve glavi solate. Deložiraj polže. Odstrani gnile liste.
Vrzi oko na sosednjo gredo, kjer raste blitva. Odreži še dve blitvi. Dodal jih boš solati, ker ima blitva tako dober okus po zemlji. Zato, da bo tašča zopet imela pripombe.

Nareži vse to šavje na pravilne 3x2 pravokotnike. Daj v stekleno skledo. Dodaj slane pražene bučnice. Dodaj olje, balzamični kis.

Postreži in se hahljaj medtem ko bodo mesojedci ugotavljali, zakaj ima solata okus po zemlji. 

----------------------------------------------------

Postrežba:

Vse te solate daj hitro na mizo - preden grilmajster uspe speči tofu, sojine polpete, bučke, malancane in na koncu meso. 

Zato, da se zelenjava ne navleče okusa. Mesojedim naroči, naj si na krožniku pustijo malo prostora in naj se šparajo, ker bo drugače meso ostalo.

Na koncu si čestitaj, ker je gverilska akcija uspela.

Kot je Zmago rekel: "Ko še mesojedi obmolknejo :)"

Ampak, resno, kaj kdo je ali ne je in kako in s kom kdo uporablja svoje zasebne telesne organe ni vredno debate.
Važno je, da se imamo fajn, ko smo skupaj, kljub različnosti osebnih navad. Drug drugemu širimo obzorja. 
Če veslamo vsi na isti strani čolna, se lahko čoln prevrže ali pa potujemo v krogih.

Aja, mimogrede, ti recepti niti do kolen ne sežejo Romaninim, zato priporočam branje: http://tomorsznat.blogspot.com/

Radenci 2014 - po nas je padala radenska Light

V Radencih sem letos tekel drugič - to pomeni čisto premalo krat. Do takšnih množičnih prireditev imam klasični love-hate odnos: po eni strani mi gre na živce gužva, po drugi strani je ta gužva zelo fajn. Predvsem zato, ker je tek že itak samotarska dejavnost in samo na takšnih organiziranih prireditvah tekači prilezejo iz svojih krtovih lukenj. Še bolj zato, ker me množica na nek način prisili, da grem do meje in malo preko nje. 

Tudi letos je bilo tako. Vreme: idealno, na štartu 12 C, rahel dežek, kaj lepšega si tekač lahko želi?

Pred štartom sem kolebal: dolga oprema, kratka oprema? Okoli 16krat sem si premislil, na koncu je zmagala dolga oprema. Zeblo pa me ne bo.

Začel sem z rezervo, blizu repa kolone in na polovici - desetki sem ugotovil, da bi lahko šlo precej hitreje. Zato sem dal v drugo. Vmes sem se zaklepetal še z znancem (ko nekajkrat vidiš iste face na vseh tekih, si znanec s skoraj vsemi). Prvič sem imel s sabo 2 gela, prvega sem vzel na 8, drugega na 15 km. Pomagalo.

Vsi stari žulji so bili lepo pridno tiho do konca.

Ko sem na cilju 21-ke pogledal čas, pa presenečenje - lanski čas sem popravil za 11 minut.

Kaj bi lahko bil razlog za takšno izboljšavo, sem tuhtal in skoraj naredil znanstveno raziskavo na to temo.

Prvi faktor je bil vsekakor temperatura in vreme.

Drugi faktor pripisujem spremenjeni prehrani: mesa sicer ne jem že kakšne 2-3 leta. Malo po novem letu z jedilnika umaknil  še preostalo živalsko prehrano (mleko, jajca,...) in se počutim še 'lažje'.

Tretji faktor so intervalni treningi, ki sem jih tudi pričel pred dvema mesecema. 

Četrti faktor je basanje s škrobno prehrano nekaj dni pred tekom.

Peti faktor so energijski geli.

Težko bi rekel, da je boljši rezultat odvisen samo od enega dejavnika, ampak od kombinacije teh petih.

Lahko pa, da sem imel samo dober dan. Ali pa me je gnala kakšna notranja ihta. Saj ni pomemben čas (pravimo mi, polži), ampak to, da sebe brcneš v rit takrat, ko misliš, da več ne gre hitreje. Takrat mi najbolj pomaga misel: "Bom že na cilju jamral, sedaj še ni čas."

Karkoli je bilo, sem hvaležen za ponovno doživetje Radencev.

Ampak - vseeno mi manjka še okoli 5 minut do našega predsednika g. Pahorja :)

Drugo leto !

  

Družinski trening zakonodajne, sodne in izvršne oblasti

Današnji zapis ni o teku, je pa o temi, ki se mi včasih mota po glavi, medtem ko tečem. Kako otroku razložiti delovanje Države in Oblasti? Preprosto tako, da jo v družini 'simuliramo' oz. preigravamo doma.

Nekdo je rekel, da je veliko število zakonov znak slabo delujoče države.
Včasih imam občutek, da živim v takšni državi. Za vsak pasji kakec obstaja zakon, uredba, odlok  (ne samo figurativno, tudi resnično, tukaj.) Očitno ljudje, ki skrbijo za dobrobit Države želijo, da preden karkoli storim, preverim, če sploh smem to storiti.

Do neke mere je to dobro in zdravo. Vsaj večina ljudi nas je takšnih, da radi sprejmemo določeno stopnjo nadzora in represije, če to pomeni, da se nam ni treba ukvarjati s problemi, ki bi jih prinesla anarhistična ureditev. Npr. meni bi bilo rahlo odveč živeti v anarhistični državi, če bi moral z dvocevko vsak dan stražiti svoje skladišče hrane pred ljudmi, ki raje vzamejo kot sami ustvarijo.

Sicer nas večina benti in se pritožuje nad represijo, vendar je to tudi vse, kar naredimo. Ne gremo na ulice, ker še vedno ni bolečina dovolj velika. Bolečina ali neugodje, ki jo povzroča represija.

Z vsako Oblastjo je tako: v večini primerov se sčasoma izpridi. Predvsem zaredi tega, ker naši zastopniki v državnih organih pozabijo, da morajo delati v dobro večine (večinoma). Sicer obstajajo izjeme, kjer upoštevanje večine ni dobro (npr. marginalna družbena vprašanja). 

Zakonodajna veja oblasti
V splošnem verjamem, da imamo dobre zakone, čeprav jih je veliko, so nepregledni, si občasno nasprotujejo ali so nedorečeni.
Kakorkoli. Trdim, da so v večini dobri. Zakonodajna veja oblasti torej vsaj približno dobro opravlja svoje delo. Kako izboljšati to vejo oblasti? Tudi k temu vprašanju se vrnem malo kasneje.

Izvršna veja oblasti



Izvršna veja oblasti je tista, ki skrbi, da upoštevamo zakone. Zlepa ali zgrda. Vsi po vrsti, brez izjem. Policisti lovijo pešce, ki prečkajo cesto nekaj metrov od zebre, posredujejo v medsoseskih verbalnih sporih, nosijo kupe dokumentacije, računalnike in usb ključke iz podjetij. Moje osebne izkušnje z njimi so brez izjeme dobre.

Sodna veja oblasti
Sodno vejo zastopajo ljudje, 
ki se trudijo razumeti, kaj bi naj zakoni pravzaprav pomenili. Jih interpretirajo in preverjajo, ali so dokazi, ki jih zbere izvršna veja oblasti, dovolj za obsodbo.
Zakaj ta veja slabo deluje? Po moji kmečki logiki: ker je enostavno prezahtevno se vsebinsko poglobiti v vsak primer, tožbo, pritožbo. Odločanje o pravilnosti postopkov je bistveno lažje in hitrejše. Zadev je veliko in pripad se veča. Ljudje se enostavno ne znamo več dogovoriti. Vlada nam Ego, ki mora imeti na vsak način prav. Če bi se znali sami dogovoriti o medsebojnih 'mejah' in 'žalitvah', bi število zadev na sodiščih bistveno zmanjšali.

Do tu nič novega. Malo daljši uvodnik pač. Tipično gostilniško jokanje in jadikovanje v smislu "Vsega so krivi tisti tam zgoraj!"

Kaj lahko vsak posameznik naredi, da bo naša skupnost, država, boljša?
Kaj le?
Trenira mini državo v svoji družini vendar!

Kako to počnemo mi doma?

Skoraj tako, kot v tistem vicu :)

Pri treh otrocih, ki konstantno nekaj zahtevajo in se pritožujejo (sindikati!), je nujno vzpostaviti vse tri veje oblasti in vse tri morajo delovati, če želim, da družina funkcionira.

Zakonodajna veja oblasti v družini
Kdo je zakonodajna veja oblasti v naši družini?
Midva z ženo seveda. Ne babice, ne tašče, ne sosedi in 'pametni' znanci. Midva postaviva pravila. Otroci lahko sicer predlagajo pravila in verjemite, z veseljem jih. Včasih jih celo upoštevava.
V šoli so to učitelji. Ne midva. Nihče drug. To je druga država, kjer z ženo nimava pristojnosti.
Pri babici je to babica. Tudi tukaj nimava kaj veliko pristojnosti. Lahko sicer omejiva obisk te 'tuje države', vendar svojih pravil ne moreva vsiljevati drugim.

Ko so bili otroci še čisto majhni, smo napisali množico pravil na list (mislim, da jih je bilo preko 20). List smo obesili na hladilnik. Ker še niso znali brati, smo poleg vsakega pravila narisali sličico.
Na primer: ko kakamo, potegnemo vodo. Ali: igrače pospravimo vsak večer. Ali: žab in mravelj ne pobijamo.

Sličice so pomagale, da so si pravila zapomnili. Zadeva je približno delovala. Vsekakor bolje, kot brez jasno napisanih in objavljenih pravil.

Nato se je ta list nekam izgubil. Nekaj časa je bilo v redu, ker so otroci pravila deloma ponotranjili.

Čez čas so začeli pozabljati. Odločili smo se, da ponovno napišemo pravila in jih obesimo na hladilnik.

Nekaj dni smo tuhtali, premlevali, zapisovali... Nastalo je več različic hišnih pravil.

Na koncu smo skrčili vsa domača pravila na samo 2 pravili, ki zaobjameta vse.

To sta:

1. Spoštujem ljudi

2. Lepo ravnam s stvarmi.

Tako smo 'porihtali' zakonodajno vejo oblasti v naši družini.
Karkoli gre narobe, pokrijemo s tema dvema zakonoma. Npr. najstarejši sin udari najmlajšo hčerko. Katero pravilo je kršil? Prvo.
Ali: Srednji sin v neskončnost ugovarja. Katero pravilo je kršil? Prvo, ker je nespoštljivo do staršev.
Ali: hčerka noče spat ob uri. Katero pravilo krši? Prvo seveda, ker je to nespoštljivo do naju z ženo, ki zvečer potrebujeva čas zase. Če ne bova imela časa za naju, potem nič ne bo funkcioniralo.
Vse pripetije z igračami, packanje pri obrokih, ... spada pod 2. pravilo.

Naš zakonik je tako sedaj enostaven in razumljiv 6 letnici, 8 letniku in 12 letniku.

To je tudi moj predlog zakonodajni veji oblasti v naši državi: POENOSTAVITE! ODSTRANITE REDUNDANCO, KRIŽANJA in NESKLADJA v zakonih. Če deluje v družini, bi delovalo v državi.


Izvršna veja blasti v družini
Kdo je izvršna veja oblasti v družini? Midva z ženo, seveda.

Sama pravila niso kaj dosti pomagala. Z ženo sva potrebovala veliko časa in konstantnega opominjanja, da so jih osvojili.

Če ne bi stala za pravili in jih sama živela, jih tudi otroci ne bi.
Kaj to pomeni:
Glede prvega pravila: mož mora ženi (in obratno) konstanto izražati spoštovanje.
Tako otroci ponotranjijo še izvajanje pravil v praksi.

Primer: pri kosilu pojemo vse ali vsaj večino (2 od 3 jedi). Če kdo ne poje, krši 1 in 2 zakon hkrati (nespoštovanje do kuharja/ice in grdo ravnanje s hrano). Zaradi tega sedi pri mizi, dokler ne uvidi, da mora hrano pojesti, tudi če mu trenutno ni dobra in jo poje.

Lahko tudi gre od mize, vendar dobi isto hrano na krožnik za naslednji obrok.
Seveda je izvajanje tega dogovora nemogoče brez vztrajanja mene in žene.
Najstarejši sin je nekoč štrajkal 24 ur, preden je pojedel hrano. Od takrat več ni težav zaradi izbirčnosti.
Srednji sin je prejšnji teden vzrajal od kosila do 22:00. Nato je pojedel hrano. Od takrat naprej rešimo težave s prehranjevanjem takoj.
Hčerka je bolj zvita in raje poje takoj, kot bi se bodla s trmastimi starši.

Včasih nič ne deluje in otroci vztrajajo pri kršenju pravil, ne glede na vse. Priznam, da mi takrat 'film pokne' in se naredim zelo zelo hudega. Takrat vidijo, da mislim resno. Sicer so takšni trenutki redki, ampak toliko bolj pomembni. Vidijo, da so prišli do zadnje meje. Brez tega enostavno ne gre. Teoretiki in tisti brez otrok, prosim brez komentarja.


To je tudi moj predlog izvršni veji oblasti: VZTRAJATI pri izvrševanju zakonov, BREZ IZJEM. Najprej bo težje, čez določeno časovno obdobje pa bistveno lažje. Zato bi lahko npr. za obdobje 5 let dodatno zaposlili 2x količino kriminalistov in policistov, inšpektorjev in detektivov. Ko bi ljudje videli, da ni heca in prenehali z vsakdanjimi lumparijami, bi lahko čez nekaj let bistveno zmanjšali število zaposlenih v izvršni veji oblasti.

Sodna veja oblasti v družini

Sojenja so pri nas na sporedu dnevno, takoj po tem, ko otroci kakšno ušpičijo in zberemo dokaze. Največkrat so ti dokazi verbalne narave (npr. toženje) ali pa materialni (npr. razbitine).
Kakšne kazni dobijo? Takšne, ki so povezane s prekrškom.
Npr. Pretirana uporaba elektronskih naprav (preko dogovorjenega časa) povzroči skrajšanje časa, v katerem jih lahko uporabljajo.

Ali: grdo govorjenje ali fizično nasilje:  povzroči, da se mora otrok TAKOJ opravičiti in objeti. Čeprav je težko, ker sta v tistem trenutku na bojni nogi. Tako se učijo hitrega odpuščanja.
V primeru fizičnega nasilja: le tega ne toleriramo in je kaznovano z odvzemom najljubših stvari (npr. prepoved obiska treninga 1x na teden).Plus dodatno hišno opravilo.

Ali: pri starejših smo uvedli denarne kazni: 1 € za prekršek, ki se ponavlja in izvedba dodatnega hišnega opravila (izven rednega programa).

Pritožbe so možne in jih sprejmeva, vendar le, če so upravičene (tudi midva kdaj narobe razsodiva, ker sva v jezi ali ne poznava vseh dejstev).
V tem primeru sledi opravičilo otroku.

Poleg tega smo uvedli sistem nagrad: na primer: za vsako oceno 4 ali 5 lahko uporabljajo elektronske naprave 30 min/dan.

Izjeme: pri nepomebnih sporih med otroci z ženo ne posredujeva in raje greva travo kositi ali drevje obrezovati. Tako bistveno skrajšava število 'zadev'.

Če apliciramo na državo: kaznovanje kršenja zakonov bi moralo biti izvršeno čim prej po nastanku kršitve. Kazni morajo biti vnaprej znane.
Poleg kazni uvedemo tudi nagrade in VZPODBUDE za državljane: npr. nižji davki, če nekdo voluntira.


Zaključek

Kaj lahko potegnemo iz tega?
1. Pravila (zakone) poenostavimo, vežemo na moralne vrednote in obesimo na vidno mesto - najbolje blizu hrane. Kakšen supermarket ali trgovinski center bi bil idealna lokacija. Naj bodo ilustrirani, z animacijami po možnosti.
2. Nenehno čiščenje in poenostavljanje zakonov. Nekdo bi moral ves čas imeti pregled in uvid v zakone in jih krajšati kot ulomke.

Sicer imamo zelo kratko in učinkovito različico (staro nekaj tisoč let), vendar je očitno preabstraktna, da bi jo ljudje upoštevali. Zapovedi vendar, butelj.

3. Izvršna veja oblasti mora vztrajati pri kaznih do konca, intenzivno, preprečevati izmikanje sodbam, nenehnim pritožbam in gledanju skozi prste.

4. Sodna veja oblasti mora delovati hitro in nepomembne zadeve (medsosedski spori, meje, žalitve) prepustiti ljudem, da jih sami rešijo. Če jih ljudje sami ne zmorejo razrešiti npr. v roku 1 leta, bi jih morali pošteno oglobiti. Tako bi imeli čas ukvarjati se z resnimi zadevami in gospodarskim kriminalom.

In še najpomembneje: v katerikoli izmed teh vej oblasti zaposlimo samo osebe, ki jim sistem države funkcionira že v družini.

Morda pa bom čez 20 let spremenil mnenje in trdil, da je permisivna vzgoja boljša.
Ampak žal generalke ni, zato raje izberem asertivno-avtoritativno-ljubečo vzgojo kot popuščajoče-šlevasto.

Morda se sliši skrajno, vendar zaenkrat doma deluje. Pravim zaenkrat, dokler otroci ne pripravijo novega presenečenja.

Agonija izbire tekaških copat v Mariboru in okolici

Priznam, da sem zelo izbirčen, kar se tiče tekaških copat. Glavni razlog je, da bom z izbranimi copati skupaj preživel kakšno leto ali dve in pretekel med 1000-2000km (že vidim, kao znalci zmajujejo z glavami, ker je baje življenjska doba tekaškega copata 500-800km).

Torej, v dobrem in slabem, vročini in mrazu, asfaltu, makadamu, gozdnim brezpotjem, podnevi in ponoči.

Včasih sem šel v trgovino, po maksimalno 10 minutah ven, s parom copat seveda.

Po zadnji polomiji z Nike Free 5.0 tega ne počnem več. V trgovini so bili copati super, ampak po nekaj km sem ugotovil, da so preozki.
Po pol leta matrarije se niso raztegnili, so pa mi povzročali žulje po vsakem teku.

Glede svetovanja prodajalcev pa takole: no comment. Obiskal sem 3 največje mariborske športne trgovine in žal nisem našel kompetentnega prodajalca tekaških copat.

• V prvi trgovini so me pol ure popolnoma ignorirali (torej ni hude krize!). Sicer imajo tekaški trak s snemanjem, ampak nazadnje ga niso znali uporabiti, zato se nisem niti trudil.
• V drugi trgovini je prodajalka sicer bila prijazna, ampak z omejenim znanjem o teku in tekaških copatih.
• V tretji trgovini so mi poizkusili vsiliti točno določeno znamko.

Na koncu sem vsakemu prodajalcu rekel, da me ne zanima znamka, ne barva, niti cena, ampak samo to, da bo copat funkcionalno primeren:

• Copat mora biti spredaj širok, da me ne tišči. 
• Padec peta-prsti naj bo čim manjši, ker pristajam na sprednji del podplata
• Opore in stranski, ločni in kajvemkakšni stabilizatorji niso potrebni.
• Blaženje - naj ga bo malo več kot na Merell Trailglove in manj kot Nike Free, prosim. Nisem še zrel za čisti barefoot.

Pa smo tam. Copati, ki bi ustrezali zgornjim željam, ne obstajajo oz. jaz jih še nisem našel. 

Na koncu sem odšel z dvema paroma: Rebook Realflex in Sublite Duo, pa da vidimo. Edina modela, ki me nista tiščala po širini. Cena obeh parov skupaj je takšna kot cena enega para kakšne druge znamke. 

Hvala ženi, ker je potrpežljivo prenašala moje muhe. Po 20 preizkušenem paru je rekla: "Sedaj vem, kako se ti počutiš, ko greš z mano v trgovino."

Poročam čez par tednov/mesecev, kako mi ustrezajo.