Slovenska planinska pot (SPP / transverzala)
Druga etapa: Slovenj Gradec - Robanov kot (Rogovilec)
17. 7. - 20. 7. 2017
Pred dvema letoma sva z ženo prehodila prvi del SPP, ki poteka čez Pohorje (Maribor-Slovenj Gradec). Letos sva se lotila drugega dela, od Slovenj Gradca do Robanovega kota.
Osnovni orodji za načrtovanje poti sta bili spletni strani:
Osnovni orodji za načrtovanje poti sta bili spletni strani:
- http://www.pespoti.si/spp.php (odseki poti) in
- https://www.pzs.si/koce.php (informacije o planinskih kočah).
Celotna pot poteka čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe in JZ Slovenijo do Ankarana, dolga je nekaj čez 600 km in ima 45km vzponov in prav toliko spustov. Plan imam, da jo prehodim do penzije.
Slika 1: celotna SPP (plan: do penzije)
SPP se lahko lotiš na več načinov:
1. jo pretečeš (še tule in rekorder 1 in rekorder 2 ) ali
2. jo prehodiš v hitrem tempu (kot sva srečala precej upokojenih planincev - korenin, ki so na nogah 12-14 ur na dan) ali
3. jo prehodiš v počasnem tempu, po delih, pri katerem imaš čas pogledati lepote okoli sebe, od blizu občudovati kravjeke, alpske kozličke in tudi razglede.
Ne trdim, da je kateri izmed teh načinov pravilen ali napačen. Vsak izbere tistega, ki mu ustreza. Pred dvema letoma bi morda izbral prvi način in šel z glavo skozi zid, če me ne bi ustavile težave s hrbtenico in hernio.
Tokrat sva se z ženo Matejo odločila, da greva počasi, pa sigurno.
1. dan (Fram - Maribor - Slovenj Gradec - Poštarski dom - Uršlja gora)
Dolžina: 18.55 km
Čas: 6h 7m
Dnevni strošek: 55€ za dva (nočitve, hrana) + cca 20€ za avtobus Fram - SG
Pot sva pričela v Framu, stopila sva na avtobus do Maribora, na glavni postaji prestopila na drug avtobus do SG in ob 14 uri sva bila v Slovenj Gradcu.
Kot prava planinca sva štartala sredi dneva iz SG. Jutro je za šibke
.
Kot prava planinca sva štartala sredi dneva iz SG. Jutro je za šibke
.
Prva postojanka je bil Poštarski dom pod Plešivcem. Prijazne gospe na klopci pred domom so nama svetovale, naj greva na Uršljo goro čez Kot in ne čez Kozarnico, ker je baje 'zoprna'.
Pa sva šla v smeri Kot-a.
Pa sva šla v smeri Kot-a.
Za Poštarskim domom sva sledila tablam "Uršlja gora čez Kot" in markacijam za gorsko kolesarsko stezo (moder krog, prečrtan z belo črto).
Zato sva tudi enkrat zalutala (glej zemljevid zgoraj oznaka 10. km). Hvalabogu sem pred potjo naložil GPX celotne poti na mobi in tudi po zaslugi Geo Trackerja sem ugotovil, da sva na napačni poti. Vmes sva se na kratko ustavila pri znamenju Sv. Uršule. Legenda pravi, da je Uršula rekla, da so v teh krajih ljudje tako dobri, da je še skala mehka in da so v kamnu ostali odtisi njenih kolen, ko je pokleknila:
Zato sva tudi enkrat zalutala (glej zemljevid zgoraj oznaka 10. km). Hvalabogu sem pred potjo naložil GPX celotne poti na mobi in tudi po zaslugi Geo Trackerja sem ugotovil, da sva na napačni poti. Vmes sva se na kratko ustavila pri znamenju Sv. Uršule. Legenda pravi, da je Uršula rekla, da so v teh krajih ljudje tako dobri, da je še skala mehka in da so v kamnu ostali odtisi njenih kolen, ko je pokleknila:
Uršlja gora se je že kazala v daljavi. Upala sva, da na vrhu ujameva sončni zahod.
Komaj sva ujela sončni zahod na Uršlji gori, ampak bil je filmski. Razgledi na Pohorje z druge strani, Slovenj Gradec, Šoštanj, pa vse do Smrekovca in še dlje.
Koča na Uršlji gori je bila odprta, pred tem sem poklical za prenočišče. Dobila sva sobo, bila sva edina gosta. Po porciji ajdovih žgancev sva se odpravila spat. Slabo sem spal.
2. dan (Uršlja gora - Andrejev dom na Slemenu - Smrekovec)
Dolžina: 18.20 km + 1.7 (do vrha)
Čas: 6h 7m
Dnevni strošek: 55€ za dva
Zjutraj sva bila pokonci malo po 6. uri.
"Greva danes turistično", sva se strinjala. Pri hitrem koraku sicer ves čas gledam pod noge in skoraj nič naokoli.
Plan 2. dneva je bil: Uršlja-Sleme-Smrekovec. Pa sva šla, tako počasi, da sva celo imela čas opaziti vse lepote okoli naju: škripajoče bukve in smreke, kapelice, kravjeke, izvirčke, nešteto iglic in SKORAJ NIČ LJUDI. Človek bi se zlahka navadil tega miru.
Potem, malo za Slemenom, se sredi šume pojavi ... Bogomir Dolenc, lepo presenečenje. Je ravnokar pritekel iz Travnika. Rečemo par besed in se odpraviva dalje. Lepa, mehka pot, po iglicah in med gozdovi.
Potem, malo za Slemenom, se sredi šume pojavi ... Bogomir Dolenc, lepo presenečenje. Je ravnokar pritekel iz Travnika. Rečemo par besed in se odpraviva dalje. Lepa, mehka pot, po iglicah in med gozdovi.
Nato naletiva še na tri planince, upokojence, s katerimi poklepetamo.
Prvi je bil na nogah že od 4:00, štartal je v SG in v enem dnevu prišel do Travnika.
Kmalu sva na Smrekovcu, kjer nama prijazna oskrbnica pripravi testenine.
Koča na Smrekovcu je tudi edina koča, ki ima na tem odseku tuš. Luksuz.
Zvečer pred spanjem še skočiva na vrh Smrekovca, ki je blizu (pol ure) koče. Popoldne izkoristiva za poležavanje med kravami:
Danes prehodiva sleme Smrekovškega pogorja v smeri Raduhe. Zame najlepši del poti.
3. dan (Smrekovec - Komen - Travnik - Loka pod Raduho)
Dolžina: 17.64 km
Čas: 6h 28m
Dnevni strošek: 55€ za dva
Štartava ob sedmih. Nakazuje se vroč dan.Danes prehodiva sleme Smrekovškega pogorja v smeri Raduhe. Zame najlepši del poti.
Povzpneva se na vrh Komna in nadaljujeva proti Raduhi:
Ustaviva se še na Koči na Travniku, ki je odprta, čeprav naj bi bila med tednom zaprta. Graditelji Turnovega stolpa imajo namreč piknik. Starejši gospod, ki je že komaj stal, je na vsak način hotel, da poizkusim njegov 'tokc'. Najprej nisem razumel, kaj je to. "Tokaj?" ga vprašam.
"Ne, tokc," odgovori.
"Tukla ?" ponovno poizkusim.
"Ne, tokc, tu maš, probi," reče in mi da vrček z rumeno brozgo.
Povoham, namočim spodnjo ustnico, se nasmehnem in mu ga vrnem.
"Ne, hvala, danes še moram priti do Raduhe."
"Maš prov, tokc ti stup u nuge."
O Marija, kako je ta stvar smrdela. Po kisu, po starem sodu in še najbolj po mojem dedeju.
Z Matejo spijeva kokto, pojeva malo arašidov in nadaljujeva.
Zadnji del poti (od Travnika do Koče na Loki) mi razbija v glavi. Morda sem bil dehidriran, res je bilo vroče. Vmes dobiva idejo, da bi podaljšala preko Raduhe do Grohata, ampak ni šlo.
Na Loki nama prijazna oskrbnica pripravi testenine, ker vse ostale pripravljene jedi (jota, vampi, pasulj) vsebujejo meso. Predlog za oskrbnike koč: prosim dajte na jedilnik vsaj eno jed, ki ne vsebuje živalskih sestavin.
Danes sva večkrat srečala starejšega gospoda, ki naju je ves čas prehiteval, na kočah pa smo se srečevali. Prebolel je raka (na grlu), vendar je kazal neverjetno odločnost. In vendar - na vsaki postojanki si je zmotal enega...
Mogoče slike zgledajo romantične, ampak danes sem pa že zlaman. 7 urc današnje 'turistične' etape Smrekovec-Komen-Travnik-Koča na Loki pod Raduho po zelo toplem vremenu me je načelo.
Mogoče slike zgledajo romantične, ampak danes sem pa že zlaman. 7 urc današnje 'turistične' etape Smrekovec-Komen-Travnik-Koča na Loki pod Raduho po zelo toplem vremenu me je načelo.
Vrh Raduhe bo moral počakati do jutri. Saj ne bo nikamor šel.
Jaz sem do sedaj dobil tri, Mateja pa pet žuljev. Večino pri spustih.
4. dan (Loka pod Raduho - vrh Raduhe - Koča na Grohatu - Robanov kot / Rogovilec)
Dolžina: 12.33 km
Čas: 7h 9m
Dnevni strošek: 55€ za dva + cca 25€ za avtobus Rogovilec - Celje in vlak Celje - Rače
Priznam, da me je včerajšnji dan položil v posteljo že ob 7. Pred tem sem 2 uri dremal na klopi pred kočo.
Malo čez 5, po 10 urah dobrega spanca sva že pokonci, kot nova. Neverjetno, kako se telo čez noč regenerira. Še bolj so neverjetne oskrbnice koč, ki ob zgodnjih urah pripravljajo zajtrk. Gospa oskrbnica na Koči na Loki je včeraj rekla: "Jaz sem tu zaradi vas in ne obratno, zato vstanem kadarkoli."
Najprej skočiva na vrh Raduhe, kjer ni bilo neke gužve. Oče in sin, ki sta prišla na vrh preko Snežne jame in planine Arte.
Ko sem pred 20 leti bil prvič na Raduhi, sem skoraj izdihnil od napora. Sedaj sploh ne čutim nobene utrujenosti. Po treh dneh se telo navadi.
Vrani na vrhu sta pobegnili in glasno ugovarjali, ker sva zmotila njun mir.
Nato sva se spustila čez Durce na Kočo na Grohotu. Meketala sva ovcam, ki so se skrivale pod severno previsno steno Raduhe, nazaj sva dobila le odmev. "Turisti", so si mislile.
Med dolgim spustom proti Solčavi, čez planino Javorje, sem razmišljal, kaj me vleče v te kraje, stran od civilizacije.
Mir, predvsem mir. In prijazni ljudje. Ko po nekaj urah tišine srečaš planinca, ni šans, da bi bil neprijazen, ne ti, ne on. Po nekaj dnevih 'v odmiku' tisto blebetanje v glavi utihne in končno se lahko začnem pogovarjati sam s sabo.
Pri Rogovilcu počakava na avtobus. Ker imava pol ure časa, namočiva noge v Savinji.
Mateja reče: "Pa saj ti lahko nadaljuješ. Jaz moram domov, otroci so že predolgo sami."
Malo razmišljam, za trenutek me zamika.
Nato se odločim.
"Ne. Skupaj bova nadaljevala. Še prehitro se lahko zgodi, da bom sam taval po gorah. Saj si videla vse te planince, ki so naju prehitevali - vsi sami."
Z avtobusom se peljeva do Celja, prestopiva na vlak in zvečer sva že v Račah in objemava otroke.
Z avtobusom se peljeva do Celja, prestopiva na vlak in zvečer sva že v Račah in objemava otroke.
Ob prihodu domov me pozdravijo različni zvoki v okolici, fleksarca, kosilnica, žaga, motorji,... in izrekajo: dobrodošel nazaj v realnost.
Komaj po par dneh odmika vidim, kako onesnaženo je naše okolje s hrupom.
Zato - SPP, se še vidiva. Kmalu.
Skupaj:
Dolžina: 68.43 kmČas: 4 dni bruto (6-7 ur hoje na dan)
Združena GPX pot
Združena KMZ pot (za Google Earth. Pretvornik GPX --> KMZ)
