Zgodba s ptujskim malim maratonom 2012(21km) je prav hecna.
Prične se tako.
Junija 2012 sem planiral, da se zopet udeležim 10-ke na Eko maratonu. Zaradi službene poti na Poljsko v istem terminu je ta opcija odpadla. Priznam, malo sem bil potrt zaradi tega, ker mi je lanska udeležba ostala v prijetnem spominu. Nenazadnje je bil to moj prvi uradni organizirani tek.
Mislim, da je bilo dva dni pred ptujskim malim maratonom, ko me je Izi vprašal, če se ga bom udeležil. Kako, saj sploh nisem vedel, da obstaja ta tek!
Ker se moje življenje sestoji iz večinoma spontanih in v-zadnjem-trenutku odločitev, sem se odločil, da se ga udeležim.
Ker sem ta teden že tekel dolgi tek (20 km), sem se odločil za 7km razdaljo.
Na dan teka sem se odpravil na Ptuj, vendar sem se zmotil v uri pričetka in sem bil eno uro prezgoden - prijave se še niso niti pričele.
Ko so odprli mizico z registracijo, sem se zaklepetal z gospodičnami na prijavi. Dobil sem prijavnico in jo izpolnil. Obkrožil sem 7km.
Prijavnico oddam in se oddaljim od prijavne mize.
Naenkrat me nekaj 'piči', grem nazaj do gospodične, ki je pobirala prijave in prosim za svojo prijavnico. Mislila je, da sem si premislil in da ne bom nastopal.
"Ne, samo eno majhno spremembo bom naredil", sem rekel.
Prečrtal sem 7km in obkrožil 21km.
Bo kar bo.
Nato srečam Izija in Jožeta. Nisem vedel, da tudi on teče. Česa vse nisem takrat vedel!
Vzdušje na štartu je bilo odlično. Zagnali smo se po dravskem nabrežju proti mestu Ptuj.
Kmalu so resni tekači pobegnili naprej, jaz pa sem kot ponavadi capljal v zadnji četrtini.
Kmalu me je dohitela tekačica, s katero sva nato skupaj tekla do polovice (10km). Razvil se je prijeten klepet, med katerim mi je povedala, da je iz Filipinov in da je to njen prvi polmaraton.
Rekla mi je, da je opazovala moj način teka od zadaj in da izgleda tako mehko, kot da ne porabljam nobene energije za premikanje.
Če bi to bilo res! To je fasada, v resnici pa sem se precej mučil, najverjetneje zaradi dolgega teka pred dvema dnevoma.
Na polovici se proga obrne nazaj, tako da se počasnejši in hitrejši tekači srečujejo v obraz.
Kasneje mi je Izi rekel, da me je pozdravil, ampak jaz sem bil očitno v takem transu, da ga sploh nisem opazil. Čeprav sem mu odzdravil!
Na 10km obratu sem malo pospešil. To pomeni iz 10km/h na 10,5 km/h :)
Pri 15 km sem si zadal cilj, da dohitim starejšo gospo, ki je tekla pred mano. Lažje razmišljati, kot storiti! Potreboval sem 3 km, da sem jo dohitel. Če bom jaz pri 70-ih tako tekel, ....!
Zadnja dva kilometra sem v 'zavetrju' sledil tekačema, od katerih je imel eden majico ljubljanskega maratona. Takrat mi še ni bilo razumljivo, kako lahko nekdo preteče takšno razdaljo.
Prične se tako.
Junija 2012 sem planiral, da se zopet udeležim 10-ke na Eko maratonu. Zaradi službene poti na Poljsko v istem terminu je ta opcija odpadla. Priznam, malo sem bil potrt zaradi tega, ker mi je lanska udeležba ostala v prijetnem spominu. Nenazadnje je bil to moj prvi uradni organizirani tek.
Mislim, da je bilo dva dni pred ptujskim malim maratonom, ko me je Izi vprašal, če se ga bom udeležil. Kako, saj sploh nisem vedel, da obstaja ta tek!
Ker se moje življenje sestoji iz večinoma spontanih in v-zadnjem-trenutku odločitev, sem se odločil, da se ga udeležim.
Ker sem ta teden že tekel dolgi tek (20 km), sem se odločil za 7km razdaljo.
Na dan teka sem se odpravil na Ptuj, vendar sem se zmotil v uri pričetka in sem bil eno uro prezgoden - prijave se še niso niti pričele.
Ko so odprli mizico z registracijo, sem se zaklepetal z gospodičnami na prijavi. Dobil sem prijavnico in jo izpolnil. Obkrožil sem 7km.
Prijavnico oddam in se oddaljim od prijavne mize.
Naenkrat me nekaj 'piči', grem nazaj do gospodične, ki je pobirala prijave in prosim za svojo prijavnico. Mislila je, da sem si premislil in da ne bom nastopal.
"Ne, samo eno majhno spremembo bom naredil", sem rekel.
Prečrtal sem 7km in obkrožil 21km.
Bo kar bo.
Nato srečam Izija in Jožeta. Nisem vedel, da tudi on teče. Česa vse nisem takrat vedel!
Vzdušje na štartu je bilo odlično. Zagnali smo se po dravskem nabrežju proti mestu Ptuj.
Kmalu so resni tekači pobegnili naprej, jaz pa sem kot ponavadi capljal v zadnji četrtini.
Kmalu me je dohitela tekačica, s katero sva nato skupaj tekla do polovice (10km). Razvil se je prijeten klepet, med katerim mi je povedala, da je iz Filipinov in da je to njen prvi polmaraton.
Rekla mi je, da je opazovala moj način teka od zadaj in da izgleda tako mehko, kot da ne porabljam nobene energije za premikanje.
Če bi to bilo res! To je fasada, v resnici pa sem se precej mučil, najverjetneje zaradi dolgega teka pred dvema dnevoma.
Na polovici se proga obrne nazaj, tako da se počasnejši in hitrejši tekači srečujejo v obraz.
Kasneje mi je Izi rekel, da me je pozdravil, ampak jaz sem bil očitno v takem transu, da ga sploh nisem opazil. Čeprav sem mu odzdravil!
Na 10km obratu sem malo pospešil. To pomeni iz 10km/h na 10,5 km/h :)
Pri 15 km sem si zadal cilj, da dohitim starejšo gospo, ki je tekla pred mano. Lažje razmišljati, kot storiti! Potreboval sem 3 km, da sem jo dohitel. Če bom jaz pri 70-ih tako tekel, ....!
Zadnja dva kilometra sem v 'zavetrju' sledil tekačema, od katerih je imel eden majico ljubljanskega maratona. Takrat mi še ni bilo razumljivo, kako lahko nekdo preteče takšno razdaljo.
S tem tekačem sva najmanj 5x prehitela drug drugega. Kako smešno to izgleda! Predstavljajte si, da se na AC - vrhniškem klancu prehitevata dva polno naložena madžarska kamiona. No, tako.
Zadnji kilometer me je evforija kar nesla po zraku, tudi zaradi navijačev ob progi. Vklopil se mi je sedaj že dobro znani stavek "Pa če crknem!" in dal vse od sebe. To je tista finta, ko glava prevlada nad telesom in ga postavi kot.
V cilju je bilo dobro poskrbljeno za nas. Tudi brezmesna mineštra, katere sem bil ekstra vesel. Meso mi že nekaj časa več ne ustreza.
Za konec pa še dve fotki z Izijem:
Izkazalo se je, da telo zmore več, kot sem si mislil. Do takrat mi je bilo nepredstavljivo preteči 20 km večkrat v enem mesecu. Sedaj sem uspel kar 2x v par dneh. Vse se da, samo zobe je treba stisniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar