Se hvalim v naslovu? Da, seveda. Še bolj pa zahvaljujem, da sem lahko v letu 2014 zmogel toliko km.
Da sem lahko užival sam (vendar nikoli osamljen) v dolgih tekaških urah. V vročini in mrazu. Podnevi in ponoči. Na ulicah in v gozdovih. Po pesku, skalah, blatu, asfaltu, ledu, snegu, travi, listju.
Da sem lahko užival v družbi poznanih in manj poznanih so-tekačev in tekačic.
Da sem lahko užival v družbi žene.
Na velikih organiziranih eventih, kot so Radenci, kjer nas je teklo nekaj tisoč. Na malih, intimnih eventih, kot je bil 24 urni Pikin tek, kjer nas je štartalo ... osem? In na vseh vmesnih eventih, kot je npr. Sladkih 6.
Prav vse te variante so mi pri srcu, vendar se vse bolj nagibam k manj obiskanim ultra dolgim tekaškim dogodkom, kjer vlada povsem drugačno vzdušje. Skoraj družinsko. Čeprav sem komaj pokukal v ultra sceno, me je zagrabila.
Je 1700km letno veliko ali malo?
Za perspektivo:
1700 km je recimo od tukaj pa do skrajne zahodne obale Francije, npr. do Qumper-ja. Ali pa do Skadovsk-ija v Ukrajini. Ali do Tallin-a v Estonji. Sliši se veliko.
1700 km teka predstavlja ekvivalent 127000kcal = 147kWh. To je ekvivalent energije shranjene v 30 kg lesnih peletov (oz. 15l nafte) oz. ustreza energijskim potrebam za 1 dan ogrevanja moje hiše, če je zares mrzlo. Sliši se malo.
Še ena primerjava: Na Endomondovi lestvici so v moji skupini najboljši pretekli 3500+km.
Med zadnjimi letošnjimi kilometri, ko sem se že nevemkolikič spraševal o smiselnosti kopičenja kilometrov in drugih možnih alternativah, je nastal tale esej.
Razprava o smiselnost teka je izmuzljiva kot mastna jegulja. Na najvišji točki je, ko sem/debatiram s so-mišljeniki. Nasprotno, na najnižji točki je, ko rijem čez kakšno njivo in srečam kmeta in si zamišljam njegov obtožujoči pogled. "Kaj nimaš kje koristneje porabiti energije?" si morda misli.
Pri vsem skupaj gre za uravnoteženost. Starejši sem, bolj spoznavam, da te lahko hitro prevrže, če nisi uravnotežen. Telo in duša. Jing in jang. Materija in energija.
Uravnoteženost telesa in duha
Opomba: v prispevku nikakor ne obsojam omenjenih likov, njihovih lastnosti oz. stereotipov. Vsakdo naj živi, kakor mu ustreza, jaz pa si bom drznil tu in tam kaj zapisati v smislu svobode govora. S polno odgovornostjo seveda :)
Zamislimo si tri zelo popreproščene ekstreme za lažjo iztočnico. Seveda le teoretično, kaj takega v realnosti ne obstaja ;)
1. Ekstrem: Ekstremni športnik(ca), bodybuilder, telo izklesano in izbrušeno v ideal. Neskončna kondicija. Najraje bere Slovenske novice, gleda nogomet, Kmetijo ali Gostilno, ki išče šefa. Uživa v mehiških in turških neskončnih nadaljevankah. Ne brzda svojega temperamenta in je zato včasih nasilen.
2. Ekstrem: Zavaljeni, 180 kg filozof(inja) ali duhovnik(ca), ki uživa v Kantu, Heglu, Bibliji, je zen-mojster in lahko v popolni meditaciji pri minus 40 topi sneg okoli sebe. Nag seveda. Buda hodi k njemu po nasvete. Najbolj uživa v mirovanju in neskončnih požrtijah. Od daleč najbolj spominja na veliki Marshmallov.
3. Ekstrem: nekdo, ki ni ne 1. ali 2. ekstrem. Oseba, ki ne počne ničesar. Hibernira, je, pije, spi in je podoben Marijotu Špinelu (iz tiste Mlakarjeve pesmi...). Neopazen. Povprečen. Po intezivnosti funkcioniranju je najbližje gozdnemu mahu.
Težko odgovorim za druge.
Ker zelo rad jem in filozofiram, bi se lahko hitro prevesil na desno spodnjo stran slike.
Da bi pobegnil v levi zgornji del grafa, se mi ne zdi preveč verjetno, ker sem prelen in bi mi verjetno morali izrezati čelni reženj, zato to varianto zavržem.
Da bi ostal v spodnjem levem kvadrantu, se mi v tem trenutku ne zdi realno, dokler sem pri močeh. Morda, na stara leta...
Zase lahko trdim, da se mi v tem trenutku zdi idealno, če bi se gibal nekje v zgornjem desnem kvadrantu.
V realnosti tudi res niham kot tisti krožec na zgornji sliki, v zgornjem desnem kvadrantu in se mi zdi življenje izpolnjeno.
Morda se sliši egoistično (češ, skrbi samo za svoje potrebe), pa ni.
Predvsem zato, ker z veseljem opažam, da sem (deloma) pripomogel, da se je že nekaj ljudi prestavilo iz položaja 'kavč' v gibanje. In iz pozicije 'TV' v branje. In da pozitivno vplivam na moje najbližje.
Vem, da bo prišel čas, ko se ne bom mogel hvaliti s 1700+ km. Takrat se bom z veseljem spominjal vseh korakov (in prebranih knjig)
Do takrat pa ... še enkrat toliko kilometrov v 2015 in srečno-aktivno novo leto!
Da sem lahko užival sam (vendar nikoli osamljen) v dolgih tekaških urah. V vročini in mrazu. Podnevi in ponoči. Na ulicah in v gozdovih. Po pesku, skalah, blatu, asfaltu, ledu, snegu, travi, listju.
Da sem lahko užival v družbi poznanih in manj poznanih so-tekačev in tekačic.
Da sem lahko užival v družbi žene.
Na velikih organiziranih eventih, kot so Radenci, kjer nas je teklo nekaj tisoč. Na malih, intimnih eventih, kot je bil 24 urni Pikin tek, kjer nas je štartalo ... osem? In na vseh vmesnih eventih, kot je npr. Sladkih 6.
Prav vse te variante so mi pri srcu, vendar se vse bolj nagibam k manj obiskanim ultra dolgim tekaškim dogodkom, kjer vlada povsem drugačno vzdušje. Skoraj družinsko. Čeprav sem komaj pokukal v ultra sceno, me je zagrabila.
Je 1700km letno veliko ali malo?
Za perspektivo:
1700 km je recimo od tukaj pa do skrajne zahodne obale Francije, npr. do Qumper-ja. Ali pa do Skadovsk-ija v Ukrajini. Ali do Tallin-a v Estonji. Sliši se veliko.
1700 km teka predstavlja ekvivalent 127000kcal = 147kWh. To je ekvivalent energije shranjene v 30 kg lesnih peletov (oz. 15l nafte) oz. ustreza energijskim potrebam za 1 dan ogrevanja moje hiše, če je zares mrzlo. Sliši se malo.
Še ena primerjava: Na Endomondovi lestvici so v moji skupini najboljši pretekli 3500+km.
Med zadnjimi letošnjimi kilometri, ko sem se že nevemkolikič spraševal o smiselnosti kopičenja kilometrov in drugih možnih alternativah, je nastal tale esej.
Razprava o smiselnost teka je izmuzljiva kot mastna jegulja. Na najvišji točki je, ko sem/debatiram s so-mišljeniki. Nasprotno, na najnižji točki je, ko rijem čez kakšno njivo in srečam kmeta in si zamišljam njegov obtožujoči pogled. "Kaj nimaš kje koristneje porabiti energije?" si morda misli.
Pri vsem skupaj gre za uravnoteženost. Starejši sem, bolj spoznavam, da te lahko hitro prevrže, če nisi uravnotežen. Telo in duša. Jing in jang. Materija in energija.
Uravnoteženost telesa in duha
Opomba: v prispevku nikakor ne obsojam omenjenih likov, njihovih lastnosti oz. stereotipov. Vsakdo naj živi, kakor mu ustreza, jaz pa si bom drznil tu in tam kaj zapisati v smislu svobode govora. S polno odgovornostjo seveda :)
Zamislimo si tri zelo popreproščene ekstreme za lažjo iztočnico. Seveda le teoretično, kaj takega v realnosti ne obstaja ;)
1. Ekstrem: Ekstremni športnik(ca), bodybuilder, telo izklesano in izbrušeno v ideal. Neskončna kondicija. Najraje bere Slovenske novice, gleda nogomet, Kmetijo ali Gostilno, ki išče šefa. Uživa v mehiških in turških neskončnih nadaljevankah. Ne brzda svojega temperamenta in je zato včasih nasilen.
2. Ekstrem: Zavaljeni, 180 kg filozof(inja) ali duhovnik(ca), ki uživa v Kantu, Heglu, Bibliji, je zen-mojster in lahko v popolni meditaciji pri minus 40 topi sneg okoli sebe. Nag seveda. Buda hodi k njemu po nasvete. Najbolj uživa v mirovanju in neskončnih požrtijah. Od daleč najbolj spominja na veliki Marshmallov.
3. Ekstrem: nekdo, ki ni ne 1. ali 2. ekstrem. Oseba, ki ne počne ničesar. Hibernira, je, pije, spi in je podoben Marijotu Špinelu (iz tiste Mlakarjeve pesmi...). Neopazen. Povprečen. Po intezivnosti funkcioniranju je najbližje gozdnemu mahu.
Pojavljajo se mi vprašanje: Ali so omenjeni liki uravnoteženi? Ali je sploh potrebno biti uravnotežen? Kaj s tem pridobim? Kaj sploh šteje v življenju?
Ker zelo rad jem in filozofiram, bi se lahko hitro prevesil na desno spodnjo stran slike.
Da bi pobegnil v levi zgornji del grafa, se mi ne zdi preveč verjetno, ker sem prelen in bi mi verjetno morali izrezati čelni reženj, zato to varianto zavržem.
Da bi ostal v spodnjem levem kvadrantu, se mi v tem trenutku ne zdi realno, dokler sem pri močeh. Morda, na stara leta...
Zase lahko trdim, da se mi v tem trenutku zdi idealno, če bi se gibal nekje v zgornjem desnem kvadrantu.
V realnosti tudi res niham kot tisti krožec na zgornji sliki, v zgornjem desnem kvadrantu in se mi zdi življenje izpolnjeno.
Morda se sliši egoistično (češ, skrbi samo za svoje potrebe), pa ni.
Predvsem zato, ker z veseljem opažam, da sem (deloma) pripomogel, da se je že nekaj ljudi prestavilo iz položaja 'kavč' v gibanje. In iz pozicije 'TV' v branje. In da pozitivno vplivam na moje najbližje.
Vem, da bo prišel čas, ko se ne bom mogel hvaliti s 1700+ km. Takrat se bom z veseljem spominjal vseh korakov (in prebranih knjig)
Do takrat pa ... še enkrat toliko kilometrov v 2015 in srečno-aktivno novo leto!
