Pikin ultra tek 2014 Velenje oz. na drugi strani bolečine

Junija sva z Bogotom tekla skupaj na 10-krogov za deset nasmehov v Mariboru.
Omenil je, da se pripravlja na septembersko ultra preizkušnjo - 24 urni tek na Pikinem festivalu v Velenju. Zastrigel sem z ušesi. 

Za hec sem ga vprašal, če lahko grem zraven. Ne polnih 24 ur, ampak, kolikor bo šlo, bo pač šlo. Dokler ne padem dol.

Ker letos še nisem odtekel nobenega maratona, sem na tihem upal, da morda pade v Velenju.

Del proge v Velenju, vir: tukaj

Tek okoli Škalskega jezera se je pričel nekaj minut po 16 uri. Brez poka štartne pištole, brez gužve, brez fanfar. Samo nekaj Pik Nogavičk nas je pospremilo. 

Bogo je samo preprosto rekel, "A gremo?", in celih 10 tekačev nas je steklo (kasneje zvečer se jih je nabralo še nekaj, morda 30?). 

Prvi 5-km krog smo šli skupaj, da so nam razkazali traso. Pred tem sem obul testne Saucony copate, ki jih je ponudil sponzor ob štartnem štantu (hvala za test!).

Žal sem jih moral po prvem krogu sezuti, ker me je začelo mravljinčiti v nartih in preobul sem se v moje stare Reebok realflex copate.

Po prvem krogu sem zapustil skupino, zmanjšal tempo, ker s tako hitrim ne bi daleč prišel.

Prvih 15 km me je vse bolelo: kolena, tetive. Nato je bolečina popustila in sem uživaško krožil okoli jezera. Vsak krog sem se ustavil za minutko na NGU štantu, nekaj spil in pojedel, banano, vafle z medom, slive, pomarančo, sadno-žitno rezino, magnezijev prašek... 

Čeprav sem imel polžji zen tempo, so krogi kar leteli... 5, 6, 7, 8 krogov, ... naenkrat smo že pri 40 km. Nobene prave krize. Na koncu 9 kroga me je izdal prebavni trakt in hvalabogu za dixije, ki so bili v bližini. 

Zopet sem sedel za minuto, da sem si preobul nogavice, namazal prste z vazelinom in preveril, če še imam nohte. Da, so še pritrjeni.

Ko sem vstal (po 45 km), pa kriza. Mišice na bedrih(kvadricepsi) so se zakrčile in niti koraka nisem mogel več narediti. 

Kaj sedaj?

Ja nič, stara strategija: boksanje v bedra in odvlekel sem se na start 10 kroga kot da sem star 80 let. Bergel na posojo pa od nikoder.

Naslednjih 100, 200 metrov je šlo z mukami, postanki, boksanjem, preklinjanjem, molitvijo, solze so mi špricale po hrbtu od sile. V takšni trenutkih je mnenje opazovalcev preprosto ... nerelevantno. Jih ni.

Ampak, če je glava nora, telo trpi, pravijo. Jaz raje rečem, da se mora telo ukloniti pred duhom in ne obratno. Ne samo to, tudi duh se mora ukloniti pred duhom (voljo).

Po 200m so začeli krči popuščati, skoraj sem lahko že hodil ... je to mogoče? Če pa lahko hodim, pa lahko poizkusim teči, ne? Ja. In je šlo počasi naprej, v temo, v cono somraka.

Ugotovil sem, da bolečina pride do točke, kjer se več ne povečuje. Samo je in čaka, da se spoprijateljiš z njo. 
Če greš preko te faze ... telo bolečino presliši. 
To ni mazohizem, kot bi morda kdo mislil (naslajanje v povzročanju bolečine sebi).  
Tu ni  govora o kakšnem naslajanju - najprej gre za borbo z osebno mejo, nato pa za prestop meje, ki jo s tem potisneš še malo naprej.

Stekel sem še zadnjih 5 km, naredil častni krog in se "uradno" vpisal med ultraše s svojo prvo 50-ko. Mini ultra, ampak vseeno, zame je bil veliki ultra. 
Pa pravijo, da so rastlinojedci švoh :)

Nekateri zagriženi tekači so krožili še dalje, naj jim bodo lahke noge. 
Bogo se je pri tej razdalji komaj dobro segrel - planiral je narediti 160km.  

Na cilju sem malo posedel, poklepetal z ekipo (Matej Markovič & drugi). Pojedel porcijo ajdove kaše s koruzo in bučkami, čičerikine kroglice s sezamom in kumino. Hvala Mateja za odlično hrano, ki si mi jo pripravila!

Fajn je bilo: nobenega pritiska z razdaljo, časom, tempom. Brez uradnih meritev časov, brez medalj in plaket. Ponoči z lučko na glavi (tudi dišeča svečka bi zadostovala), rahel dežek, mir in tišina. 
V družbi z nekaj ultra pacienti, ki navidez brezciljno ponoči krožijo okoli Škalskega jezera. Vsak s svojim "tovorom".

To JE to.

Za vse, ki ne morejo: za omo, ki je zaradi starosti nepokretna, za bližnjega sorodnika s Parkinsonovo, za prijateljico s Parkinsonovo, ...

Tomi