Premužićeva staza - od oltarja do gostilne, solo

19. - 20. avgust 2020

Ali so medvedi na Velebitu nevarni? Ali jedo ljudi? Ali je Premužićeva staza res najlepši treking na Hrvaškem? Ali si upam sam? 

Vsa ta in še milijon drugih vprašanj se mi je vrtelo po glavi nekaj dni preden sem odrinil. Ali lahko o avanturi napišem kaj, kar drugi že niso? Težko. Takšno doživetje je tako zelo osebno, da se itak ne da spraviti v tekst in fotke.

Od kod ideja?

Prvič sem za Premužićevo stazo, ki prečka Velebit, slišal l. 2018 na FB potopisu Pie Peršič, ki je sledila Vii Adriatici (Hodim, torej sem). Prebral, pozabil.

Nato na blogu Marina Medaka (Male avanture - treking vodič). Prebral, pozabil. 

Očitno nisem dovolj 'pozabil', da me je poklicala.

Ogled terena: julij 2020

Julija sva se z ženo potikala po Velebitu in opravila več enodnevnih pohodov. En dan po Paklenici in okoliških gorah (Njivska glava), en dan okoli Baških Oštarij (Ljubičko brdo, Medveđi kuk, Kiza) in en dan okoli Alana (Buljma, Zečjak, Kita). Bila sva povsem očarana nad lepoto, divjino in razgledi.

 

Na Ljubičkem brdu

 

Med julijskim pohodom od Alana do Zečjaka, malo za Buljmo, na enem izmed križišč planinskih poti, vidim označevalno tablo, na kateri piše "Premužićeva staza". Povrnejo se mi vsi spomini na prej prebrane potopise in bloge. 

"A to je tukaj?" me preseneti. Mateji rečem: "Sedaj sem z eno nogo stopil na to stezo, ampak prehodil bom celo, v kratkem."

Ko sva se vrnila v Slovenijo, me je ideja o Premužićevi stazi povsem obsedla. Začel sem planirati in lobirati najstarejšega sina, da bi šel z mano.

Lobiranje mi ni uspelo (kapo dol vsem, ki uspejo pripraviti svoje otroke za takšne večdnevne pohode), zato sem se odločil, da grem sam.

Odločitev o solo pohodu je bila še najtežja, ker običajno hodimo skupaj z Matejo in otroci na enodnevne pohode.

Dan -7 do 0: Priprave

Preden se lotim kakšne stvari, moram o njej vedeti čimveč, takšen pač sem. Dokler ne preučim stvari / projekta v detajle, me preganjajo vsi možni strahovi.

Prebral sem vse bloge, spletne strani, FB objave, ki so vsebovali ključne besede 'premužičeva', 'zavižan', 'oltari', 'alan', 'baške oštarije'. Nastal je takšen načrt poti:

Prebral sem še množico blogov na temo, kakšno opremo potrebujem na večdnevnem pohodu, kjer je oskrba vprašljiva. Najbolj so me skrbeli: voda, prenočišča, hrana, v tem vrstnem redu.

Oprema

Nahrbtnik sem pripravljal več dni. Opremo za enodnevne pohode sem imel, za večdnevne pa ne. Že sama nabava manjkajoče opreme mi je vzela nekaj voženj v Mb.

Najprej sem nahrbtnik napolnil, preizkusil težo, nato sem ga začel prazniti. Za vsako stvar sem se vprašal, če lahko preživim brez nje. Kljub temu je nahrbtnik tehtal okoli 15kg. Ta seznam sem zapisal, da mi naslednjič ne bo treba ponovno razmišljati. Od cele poti mi je razmišljanje in priprava najnapornejša.

Načrtoval sem, da bo pohod trajal 3-4 dni, zato sem spakiral:

Oblačila 

Na sebi: kratka švicmajica, pohodniške hlače s snemljivimi hlačnicami (hvala Hofer za akcijo en teden pred pohodom), švic spodnje hlačke, navadne 'fine' črne nogavice, visoki pohodniški čevlji (dobro uhojeni - beri 'že precej zdelani'), ruta okoli vratu (zaradi vetra in sonca), kapa s šiltom, sončna očala.

Morda bo kdo vprašal, zakaj ne nosim namenskih pohodniških nogavic? Sem jih že večkrat preizkusil, pa mi poleti ne ustrezajo, ker se mi noge (podplati) pregrevajo in preveč potijo, zaradi česar dobim žulje. Najbolj mi ustrezajo povsem navadne tanke črne nogavice, tiste, ki jih običajno obujem v 'fine' čevlje. Tudi pri teku že nekaj let ne nosim več namenskih tekaških nogavic, ampak navadne, tanke črne.

V nahrbtniku (40l):

• 1 švicmajica s kratkimi rokavi,
  
• 1 podmajica,
• 1 tanka švicmajica z dolgimi rokavi,
• 1 debelejša švicmajica z dolgimi rokavi in kapuco,
• 1 spodnje hlačke,
• 1 črne nogavice,
• 1 kapa,
• 1 tanki anorak 'windstopper',
  
• 1 velika pelerina za mene in nahrbtnik,
• 1 dolgi spodnji triko.
  

Kuhanje

• Plinski gorilnik Campingaz, ki se natakne na plinsko bombico,
  
• mala plinska bombica Campingaz CV300, 240g (takšna, ki omogoča večkratno natikanje gorilnika),
• kompaktni komplet za kuhanje za 1. osebo: Kovinski lonček za kuhanje 1l, plastični krožnik, žlilica (žlica+vilica), skodelica za pitje,
• švicarski nož.

 

Spanje

• Spalna vreča (komfort do 9 C), 900g,
  
• samonapihljiva podloga za spanje 2,5 cm, 600g.
  

Hrana

• Oreščki 200g,
  
• 2 sendviča iz črnih štručk z orehi, veganski sir, tofu, namaz,
  
• 1 paket kitajskih nudlov za 2 obroka,
  
• 2 paketa instant rezancev,
  
• 1 paket kuskusa (200g) za hitro pripravo za 2 obroka,
  
• 6 frutabel,
• instant kava Barkafe, 5 paketkov.
  

Voda

• 2 plastenki 1,5l,
• klorove tablete za razkuževanje vode.

 

Pozor pri kupovanju klorovih tablet: Kupil sem jih v Sanolabor-ju v MB Europarku, vendar so mi najprej prodali napačne, preveč koncentrirane. Dobro, da sem prebral navodila, ko sem zapustil trgovino. Prodali so mi tablete za razkuževanje 40-60l vode. Vrnil sem jih in nadomestili so jih s pravimi (1 tableta - 1 l vode).

Higiena

• Majhno navadno milo,
• zobna ščetka,
• skoraj prazna tuba s pasto, okus kokos,
• brisača iz mikrovlaken.
  

Ostalo

• Majhna tuba kreme za sončenje,
• igla (za prediranje žuljev),
• Samolepljiv trak za rane (za preventivno oblepljanje prstov na nogah, na mestih, kjer že vnaprej vem, da bodo žulji),
  
• majhen komplet prve pomoči,
• astro folija,
• naglavna LED svetilka,
• dodatne baterije 3xAAA,
• rola WC papirja,
• papirnati robčki,
• čistilni vlažni robčki (iz originalne embalaže sem vzel 7 kom in jih dal v plastično vrečko),
  
• kompas,
• pohodniške palice,
• magnezij-kalijev prašek (magnesium sticks).
  

Hardwer in softwer

Aplikacije:

• Komoot (zemljevid pešpoti, orodje za načrtovanje poti, razdalja, čas, višina, vzponi, vrsta podlage) + offline maps paket (19,99€),
  
• Google Maps (načrtovanje poti za prevoz do izhodišča),
• PeakViewer (za identifikacijo vrhov), free verzija,
  
• Google Keep (za zapiske),
• Endomondo (za snemanje GPS poti).
  

Hardver:

• Mobilni telefon Android, baterija 4000mAh,
  
• power bank 10000mAh,
• polnilec.
  

  

Dan 1 (19. 8. 2020): Oltari - Zavižan - Rossijev bivak - Alan

Start: Oltari ob 8.30

Najprej sem načrtoval, da bi začel na prelazu Vratnik, potem sem si premislil.

Mateja me pripelje v vasico Oltari iz smeri Sv. Juraj pri Senju. Malo iščema v Oltarih in najdeva planinski dom. Naj tu pričnem? Ne. Peljeva se dalje v smeri Zavižana. Na zemljevidu pogledam, kje se planinska pot loči od ceste, ker po asfaltu res ne bi hodil. Čez kakšen kilometer vidim na drevesu ob cesti majhno tablico (Zavižan) in blatno parkirišče.
Mateja me odloži in kar ne morem se posloviti. Rukzak dam na rame, zavijem v gozd, sledim vlaki in markacijam. Oblačno je in prične rositi. Čez 15 min oblečem tanek anorak. Ulije se, iščem pelerino. Že pred 5 leti sem naročil veliko fluorescentno pelerino na Aliexpressu in nikoli je še nisem uporabil. 

Ko jo končno uspem izvleči iz nahrbtika in obleči, neha. Zanalašč je ne slečem naslednje pol ure. Zgrešim markacije in sledim gozdni cesti. Pogledam na Komoot. Smer je prava, ampak pot ni. Vrnem se do mesta, kjer planinska pot prečka cesto in najdem markacije na drugi strani ceste v gozdu. Izgubim 15 min. Prvič si rečem, bodi pozoren na pot in ne premlevaj spominov.
Čez uro in pol pridem do lesene hiške v Babič Sići, kjer je vstop v park (Nacionalni park Severni Velebit). Plačam vstopnino 30kn. Medtem se mimo hišice peljejo Čehi, ne ustavijo in prodajalec kart jih pospremi s sočnimi pozdravi Pi**vamMa**na.

Sledim poti  in markacijam skozi bukove gozdove proti Zavižanu. Prebiram info table z opisi medvedov in druge flore in favne. Kateri organ najbolj trpi na poti skozi bukove gozdove? Noge? Ne! Ušesa!

Prvi gorski travnik me razneži in že padem v meditativno stanje.

Odpre se prvi razgled proti morju (Goli otok, Krk) in prvič srečam mlajši češki par, Mira in Lucy. Z avtobusom sta prispela iz Senja v Oltare ob 5. zjutraj. Voznega reda nista našla, nihče ni vedel, kdaj točno pelje, pa sta ga pač čakala in dočakala. Sta tiha in uigrana, izmenjamo par besed. V gorah velja povsem drugačna logika stika z ljudmi. Tukaj lahko nagovoriš kogarkoli, pa te ne bo čudno gledal, kot v dolini. Spustita me naprej in uživata v razgledu. Lucy napove: "We'll meet again."

Čekpoint: Koča Zavižan ob 11.15

Komoot pot: Oltari (parkirišče v gozdu) - Zavižan

Koča (tudi meteorološka postaja) stoji na razglednem mestu, vidim Jadran. Ravnokar so dobili drva, ker zime so tukaj res hude. Do -25C in do 3m snega.

Prisluhnem pogovoru oskrbnika z drvarji za sosednjo mizo. 

 

Oskrbnik pravi: "Zvečer slišim nekaj mljaskati, vstanem in grem ven. Posvetim z lučjo in vidim medveda tik poleg terase. Posvetim vanj, on pa me gleda v oči in se ne premakne."
Doživeto nadaljuje z zgodbo. Začnem razmišljati, če je pametno, da se po teh gozdovih klatim sam.
Previdno ga vprašam: "Izvinite, kada je to bilo? Juće?"
Oskrbnik se obrne, se nasmeji in reče: "Ma neee, ... u šestom mjesecu."
Oddahnem si in čez 20 min krenem dalje. Sledim tablam za Premužičevo stazo. Nekaj sto metrov pod domom je lesena hišica z WCji, malo dalje je vstop v botanični vrt. Drugič.

Čez pol ure najdem začetek steze.

 
Ljudi je malo, vsako uro srečam kakšnega pohodnika. Skale Rožanskih in Hajduških kukov so divje in  ponovno padem v meditativno stanje, ki se mu pridruži rahla paranoja. 

 

Ne vem več, če grem naprej ali nazaj, tako so si skale podobne. Zdi se mi, da hodim v krogu. Moram se ustaviti, pogledati na Komoot aplikacijo in preveriti smer hoje. Ko vidim, da je prava, si oddahnem. Sploh se ne spomnim, da bi pogledal na kompas, ki ga imam pripetega na naramnico nahrbtnika. Kasneje bom ugotovil, da ga sploh ne potrebujem oziroma ne vem, za kaj bi ga naj uporabljal. Aplikacija odlično nadomešča kompas in karto. 

Na poti vidim table za vrh Gromovača - 20 minut. Krenem proti vrhu, pridem tik pod vrh (GPS kaže 70 m do cilja), do skoraj navpične skale s klini in se raje obrnem. S tem težkim rukzakom nočem plezati po skali. Drugič.

Čekpoint: Rossijev bivak

Komoot pot: Zavižan-Rossijeva koliba 

Do Rossijevega bivaka pridem ob 15:00. Prispe tudi skupina ne-zgovornih Čehov, med njimi je ena takšna trlica, da mi ni jasno, kako lahko tako poskočno nese nahrbtnik. Zaprta skupina, ki mi že s pogledi da vedeti, da ne bo nič s komunikacijo. 

Rossijev bivak je osnovno bivališče z nekaj lesenimi pogradi, vodnjakom v prostoru, pečjo na drva in WCjem na štrbunk. Planiral sem, da bom tukaj nekaj pojedel, ampak ...

Takrat prispe še skupina glasnih hrvaških penzionistov in že imam klepetanja preko glave. 

Odmaknem se od hišice, v bližini najdem jaso z razgledom na morje in ležem. Nič mi ne manjka. Temperatura okoli 20 C, sončno, razgledi, mehka trava in nič ljudi. Mimogredna Francozinja namigne: "Perfect place!" in že odhiti na bližnjo skalo na selfi-seanso.

Štartam naprej proti Alanu. Za prvim ovinkom spet srečam čeha Mira in Lucy.
Miro reče: "Ui vil hev a snejk."
Kaj, kača, kje? A spekla si jo bosta?
Smejita se in mi kažeta namazan kruh. Aaa, snack!

Hodim dalje, se zatopim v misli in si zvijem gleženj. Med ležanjem na tleh se skregam sam s sabo in si rečem, da moram biti tukaj-in-zdaj, gledati pod noge, ne pa v zgodovino.

Skale so vedno bolj divje, nahrbtnik postaja vse težji. Rame me bolijo in nekaj časa hodim z rokami v zrak za razbremenitev. Tako, predam se, si mislim.

Čekpoint: Koča Alan

Komoot pot: Rossijeva koliba-Alan

V kočo Alan pridem ob 18.30. V gozdu se že mrači. Vprašam oskrbnika Iva, če lahko dobim kaj hrane. Odkima in reče, da mu je zmanjkalo. Dve porciji še ima, vendar sta rezervirani za druge pohodnike, ki so naročili prej. Oddalji se, nato pristopi, me zaskrbljeno pogleda in reče: "Mogu ti napraviti omletu. Očeš?"
"Da, ali bez mesa."
"Ok, onda ti neću staviti kobasice i špek."

Dobro.
Reče, da je koča sicer zasedena in naj počakam, morda se kdo ne bo prikazal. Če pa se bo, pa me bo nastanil v skupni prostor ali skladišče ali zimsko sobo. Nešto ćemo prilagoditi.
Pred kočo je majhen kanister z vodo, kjer se umijem pred publiko šestih klenih Hrvatov, med katerimi je najbolj glasen čuvar prirode, ki se je pripeljal z Mitsubishi Outlander PHEV-om (plugin hibridom).
Briga me, opravim celotno higeno kar tam zunaj, samo mednožja si ne operem. Tako pogumen pred publiko pa spet nisem.
Opogumi se še en češki par in prideta si umiti noge. Ona se nenehno smeji, on je videti, kot da še ni polnoleten. Tako mlada, pa tako pogumna!

Čuvar prirode me izza lesene klopi vpraša, če sem Slovenac.

Sem, zakaj?

Ništa, ništa, da li se ne bojiš karantene?

Boli me k*** za karanteno.  

In že sva kolega.

Povprašam ga, kako je voziti hibrida po teh gorah. Reče, da 60km od 100 gre na elektriko, ostalo na bencin. Da imajo vsi čuvari na Hrvaškem takšne hibride. 

Zdi se mi smiselno, da ne motijo gorskega miru. 

Malo po osmi pristopi Ivo in reče, da me bo dal v skupinsko sobo s 15 ležišči in če bo drug pohodnik prišel, bova pač spala na diagonalno oddaljenih ležiščih, čim dlje drug od drugega. Ta drugi pohodnik se ni prikazal.

Ta histerija okoli korone bo oskrbnike koč spravila na beraško palico. Ne smejo sprejmati gostov in skupinske sobe samevajo. Sprejel bi lahko 40 gostov, jih je pa le 5.

2. dan Alan - Skorpovac - Baške Oštarije

Ponoči se v na ostrešju sobe tik nad mojo glavo pretepajo polhi. Morda se gredo "Polh ima talent", ker je njihovo sikanje in kričanje podobno tistemu v istoimenski oddaji. Ob 2:00 me zbudi glasna debata dveh Francozov pred kočo. Zjutraj pa nezdravo kašljanje oskrbnika.
Zjutraj tudi vidim, da sem bil nastanjen v sobi "Sneguljčica in sedem palčkov". Nisem videl niti enega.

Vstanem ob 6ih, Ivo mi ponovno speče omleto in na krožniček doda malo magarine in pekmeza.
Hrvat Rado gre med mojim zajtrkom ves zmečkan na WC (dixi blizu koče) in reče, da bosta s Predragom štartala kasneje, ker bosta v Skorpovcu že v 5 urah. Dobro, si mislim, kar hitita. Jaz grem turistično.
Ob 7:30 se zapodim nazaj na Premužićevo. Razgledi na Rab in Pag so dih jemajoči. Sonce komaj prihaja izza Velebita na moji levi in malo me zebe v roke. Danes planiram priti do Ograđenice in do Skorpovca, to je cca 6 ur hoje.

Ob desetih se ustavim na sedlu med vrhovi, blizu Kose. Prvič potegnem iz nahrbtnika plinski gorilnik in pristavim za kavo. Zavoham vonj po zažganem in si mislim, da smrdi zaradi novega lončka. Nato opazim, da se izpod kovinskega lončka kadi. Seveda, pozabil sem odstraniti papirnato nalepko - navodila za uporabo.

Skuham kavo, srkam jo v tišini, in občudujem okoliške vrhove.

Nato slišim glasove. Pol ure ne vidim nikogar, nato pride mimo klepetav hrvaški par, star med 50 in 60. Pravzaprav ženska glasno debatira, on je tiho. Pokvarita mi idilo, ampak vsaj ustavita se ne. Kava še ni prijela in ni mi do pogovora.
Prehitim jih še nekajkrat do Ograđenice, ki se ji izognem, ker je s poti. Poznata vse slovenske gore in se čudita, kaj iščem pri njih.
Kmalu me prehitita Predrag in Rado, ki sta štartala uro in pol za mano.Rečeta, da gresta danes kar do konca, do Baških Oštarij. Tudi prav, jaz bom prespal vmes, na Skorpovcu.
Table za Baške Oštarije delujejo demotivirajoče: Kažejo najprej 7, potem 8 in 8.45 ur. Ali se spet oddaljujem? Ne, samo nekdo se je zmotil pri napisih na tablah (85% sofinanciranih iz EU).

Izvir pri Zgornjih Koritih je presušen, morda je voda v spodnjem bunaru (10 min)? Ne vem, nisem šel pogledati, imel sem še dovolj vode do naslednje postojanke.

Čekpoint: bivak Skorpovac 

Komoot pot Alan-Skorpovac

Varaždinca Predraga in Rada dohitim na Skorpovcu. Ko prispem, ravnokar pospravljata in se odpravljata naprej. Ko odideta, si na štirni natočim vodo, skuham nudle in napojim kravo.

Nato jo napodim, ker mi je hotela pojesti kosilo. So ji nudli dišali. Postavim leseno rampo, da ne more do koče, potem začne mukati in pokliče kolegice. Pride ena s hudimi rogovi, bela. Kričijo name, ampak jih ne upoštevam in pojdem nudle do konca. 

Vržem klorovo tableto v plastenko, dopolnim vodo in se odločim, bom nadaljeval do Baških. Družba krav mi ni dišala. Ura je bila štiri, kaj naj bi počel do večera? Debatiral s kravami? Počival? To pa ne.

Sporočim Mateji: Poberi me pri planinskem domu Prpa v Baških Oštarijah ob 20:00. Presenečeno vpraša: Danes? Da, danes. 

Krče imam v ramenih in še 4 ure hoje me čakajo. Nič, lotim se poti in ponovno hodim z rokami v zrak, da bi olajšal bolečine. Noge delajo brez težav, samo ramena bi najraje pustil nekje v gozdu. Brez pretiranega razmišljanja prehodim še zadnji del poti. Sedaj že čudovito obvladam mindless-ness, stanje misli brez misli. Samo vdih, korak, izdih, korak, vdih, ...

Spomnim se, da je že minilo pol ure, kolikor potrebujejo Aquatabsi, da razkužijo vodo. Odprem pokrov plastenke in vdihnem. V nosu me speče močan vonj po kloru. Tedaj se spomnim, da klora verjetno ni dobro vdihovati. V glavi se mi zvrstijo razne štorije o poškodbah pljuč zaradi klora. Padem v paranoidno stanje in se sprašujem, če bom sploh lahko nadaljeval pot. Kaj, če bom ostal kar tukaj, sredi ničesar in me bodo našli šele čez par dni, objedenega od medvedov? Tudi takšna psihična stanja so posledica dolge hoje, ne samo evforija in razneženost. Skregam se s sabo in nadaljujem. Pljuča delajo dobro, še en dokaz, kaj lahko povzročijo zbezljane misli.

V zadnjem gozdičku pred Baškimi Oštarijami se ustavim, in pokleknem, da bi slikal gobo. Nahrbtnik me prevaga in prevrže. Med lovljenjem ravnotežja z dlanjo udarim po ostri skali, si jo malenkost razparam in tako dobim eno in edino bojno rano s poti. Prasko polepim s trakom in nadaljujem.

Čekpoint: Planinska koča Prpa

Komoot pot: Skorpovac-Prpa

Po 12 urah, 5 minut do 8, pridem do koče Prpa. Hkrati s sončnim zahodom, endorfinski happy pillsi delujejo s polno močjo. Glasno se pogovarjam sam s sabo, smejim, da odmeva od hribov in kar malo lebdim.

Na zadnjih metrih se v širokem loku izognem stometrskemu pasu gnojnice, ki jo je neki kmet razsul tik pred domom Prpa. Ker res ne moreš doživeti lepega brez cisterne gnojevke, ne?

Mateja in otroci me poberejo in tako se konča moja pot od svetega, oltarja (Oltari) do profanega, gostilne (Oštarije).

 

 

Za konec se ustavimo še na Kubus-u, prelazu pri Baških Oštarijah in občudujemo zahod.

Zaključek

V dveh dneh sem prehodil 65-70 km (57 km Premužićeva in nekaj čez 10 km dostop od Oltarov). Pot je tehnično in navigacijsko nezahtevna, kondicijsko pa srednje zahtevna. Velik del poti je 'tlakovan' s kamni. Težko si predstavljam, da so jo zgradili l. 1930-1933, brez uporabe sodobnega orodja, betona in strojev. Markirana je odlično. Razgledi so takšni, da bi raje ostal in izdihnil kar tam. Vsekakor raje kot v bolnici in med cevkami.

1. dan sem hodil 10 ur, porabil sem 3l vode na poti in zjutraj 1l, skupaj 4l.
2. dan sem hodil 12 ur, 3,5l vode na poti, zjutraj 6dl čaja in zvečer 1,5l vode in soka, skupaj 5,6l.

Hrane sem imel preveč, ker sem računal, da bo pot trajala 3-4 dni. Zato sem nekaj hrane pustil v bivaku v Skorpovcu. Naj poje, komur diši kuskus. Kompas je bil tudi odveč, zaradi precej dobre aplikacije Komoot. Od oblačil nisem potreboval podmajice in dolgega trikoja, ker je bila noč topla. Samonapihljive podloge nisem potreboval, ker drugi dan nisem prespal v bivaku.

Naslednjo noč sem sanjal, da hodim po Premužićevi in se naenkrat stemni. Nimam luči, ničesar ne vidim in tipaje iščem pot. Na tleh so majhne fluorescentne pikice. Zbudim se iz more in pomislim, da je pot vseeno pustila posledice :)

Če bi/bom šel še enkrat na Premužićevo stazo, bi šel predvsem počasneje, v družbi in še kakšen vrh bi obiskal po poti (npr. Visibabo). Tokrat sem se držal Premužićeve poti in nisem hotel skreniti z nje. 

Via Dinarica/Via Adriatica se nadaljuje od Baških Oštarij proti Paklenici in me že mika ...

Hvala Mateja, da si medtem skrbela za otroke. Hvala Ivo, za gostoljubje, prilagodljivost in postrežbo. Hvala vsem pohodnikom, s katerimi smo izmenjali par besed.

 

 Koristne povezave

• Celotna pot v Komoot-u
  
• Zemljevid poti po Velebitu
• Premužićeva staza na Wikipediji
• Premužićeva staza na HPS
• Kontaktni podatki oskrbnikov: Alan (Ivan Hapać)  

Celotna pot iz perspektive