Sladkih 6 2014 (Sweet peak - Cukerspitz - Sladki Vrh)
En teden je že od tega teka, pa še nobene epske zgodbe izpod tipkovnice. Ne gre vedno tako enostavno.
Le zakaj moram imeti takšne kolege, ki me zvlečejo na najbolj čudne in marketinško nekorektne tekaške prireditve?
Po drugi strani - hvala Marko, da si nekoč (lani) SAMO MIMOGREDE OMENIL, da obstaja 6 urni tek na Sladkem vrhu in od takrat mi je brenčal po glavi kot siten komar.
Lani sem si mislil - NORO, pa saj normalen človek ne more in NE SME teči 6 ur V KROGU in to PO ASFALTU. Vmes pa se basati s pecivom in drugimi sladkarijami. Le kam smo pa prišli? V realizacijo hrčkovega življenja v povečanem merilu?
Kakorkoli, tek se je zgodil in jaz sem se znašel na štartu. Ja, v trenutku slabosti sem vplačal štartnino, se pohvalil pred par kolegi in potem absolutno ni poti nazaj.
8.11.2014 ob 9:00 je v Sladkem vrhu kislo rosilo in nebo je jokalo sivo barvo.
O 20 000++ glavi množici tekačev, ki so en teden prej teptali Ljubljano, ni bilo ne duha ne sluha.
Ob 10:00 uri stanje isto - le kje se obirajo? Okoli mizic pri OŠ je postopalo kakšnih 80 pacientov, najverjetneje so se zmotili.
Nato je od nekod prišel oborožen moški, nas postrojil v skupino in ustrelil. Prvič v zrak, kot opozorilo. To pa ni več hec, če ti grozijo z orožjem, zato smo se raje odpravili na lahkoten 1,035 m drnec po ulicah Sladkega vrha.
Ta gospod nas je nato kontroliral pri merilnem mestu, vedno z nasmehom na obrazu. Orožje je sicer skril, vendar nikoli ne veš, kaj se skriva za nasmeškom zato smo raje kar tekli in tekli, dokler nas je opazoval.
Vremenski bogovi so bili naklonjeni: 12 C z rahlim presežkom H2O v zraku in preprostimi ter kompleksnimi polisaharidi, glukozami, fruktozami in XYZ-ozami na mizah.
Med nami so bili tudi multitalenti - nekdo je med tekom uspel celo fotografirati leže na tleh... sicer pa, časa je bilo dovolj, štela je le razdalja.
Za motivacijo so skrbeli tahitri tekači, ki so me prehitevali vsak ali vsak drug krog. Ampak - "ne daj se Floki, ostani psina", je bila tokratna mantra, ki je skrbela za meditativne namene. Bodrenje s strani soborcev in sobork je tudi bilo neprecenljivo.
Za spremembo od prejšnjih dolgih tekov tokrat ni bilo posebne krize ali evforije. Le konstantno huda lakota. Najprej po sladkem, ko se mi je obrnil želodec, pa po slanem - hvala neznani gospodični za bobi palčke z arašidovo sredico!
Na koncu, po 6 urah in 50 kilometrih sem bil z doseženim zelo zadovoljen. Zakaj?
1. Če na krajših tekih sodim povsem na rep (med zadnjih 5% tekačev), sem tukaj bil na zlati polovici lestvice in
2. svoj najboljši bruto čas na 50 km izpred enega meseca sem izboljšal za pol ure in
3. v zen feeling sem preklopil kar takoj po štartu in ga držal ves čas, kar je prav fajn.
V nedeljo so me domače stopnice malo postrani gledale in povzročale bolečine v kolenih, ampak v torek sem bil že dober - in v sredo zopet v tekaških copatih.
Tako da - dragi moji so-pacienti ;) , kmalu se spet srečamo!
Hvala in čestitke družini Koražija za izvrstno organizacijo.
