petek, 20. oktober 2017

Zadnje kopanje v hočki gramoznici zaradi Magne?

Zadnje kopanje v gramoznici v Hočah zaradi Magne? 

Do sedaj nisem komentiral ničesar v zvezi z gradnjo Magne v Hočah.
Ker pa nikjer nisem zasledil, da bi kdorkoli omenjal, kaj se bo zgodilo z bližnjimi ribniki (gramoznicami), bom zapisal par besed. Nisem strokovnjak, niti naravovarstvenik po izobrazbi. Sem samo občasni ilegalni uporabnik gramoznice.

Blizu lokacije Magne v Hočah se nahajata dve gramoznici. Manjša (450x350m) je zelo blizu - cca 150 metrov od nastajajoče tovarne.

Manjša gramoznica

Druga gramoznica (katero prečka avtocesta) je dlje, cca 500m. 
Kljub prepovedim se v teh jezerih ljudje kopajo. Tudi jaz. Tudi moji otroci. Običajno sem naštel vsaj 20 kopalcev, nekaj SUP-arjev. Zakaj? Ker je scena podobna kot na Pagu, samo v pomanjšanem merilu. Kamenje in voda, z malo rastja.
Nazadnje sem v manjši gramoznici plaval v začetku septembra (2017), kakšen mesec pred začetkom gradnje bližnje tovarne. 
Pred kratkim sem v gramoznico pripeljal prijatelje iz Gorenjske, ki so po večdnevnem gorskem kolesarjenju čez Pohorje bili navdušeni, da so se lahko ohladili v jezeru.


Med plavanjem sem se spraševal, kako bo tovarna - lakirnica Magna vplivala na gramoznico. Gramoznica je bila izkopana pred leti in sedaj jo že 'narava jemlje nazaj'. To pomeni, da se iz gole gramoznice spreminja v pravo jezero. Brežine zaraščajo mlada drevesa, grmičevje in trave, tudi voda je živa: v njej živijo ribe in drugi vodni organizmi. Ob jezeru živijo ptiči, opazil sem race in celo rečne galebe.
Na kratko, vzpostavil se je celoten ekosistem. 
Manjša gramoznica tudi ni tako hrupna, kot večja, nad katero poteka avtocesta (o tem gradbenem kiksu - okrnitvi jezera raje ne bi).
Ilegalnost kopanja daje gramoznici poseben čar - ker ni veliko ljudi, lahko tukaj najdeš svoj mir.
Vendar, kakšna škoda, da tega prostora in naravne danosti ne znamo izkoristiti.

Satelitska slika obeh gramoznic

Večja gramoznico upravlja kraparsko društvo. Pohvalno je, da se vsaj nekaj dogaja. Vendar dvomim, da kraparske aktivnosti pozitivno vplivajo na jezero. Kolikor poznam ta način ribolova, ribiči v vodo zmečejo velike količine hrane za krape, ki nato razpada in lahko povzroča prekomerno rast mikroorganizmov. Če jezero uporabljajo ribiči, to pomeni, da je drugi ne morejo - nihče ne želi tvegati jeznih pogledov ribičev, ko nekdo moti njihove aktivnosti.

Letos je bil v gramoznici tudi glasbeni festival, kar je tudi pohvalno, vendar: je kratkotrajne narave in zvočno obremenjuje okolje.

Mislim, da poleg teh občasnih rešitev potrebujemo tudi bolj stalno, trajno rešitev.

Predlogi:

1. Ureditev športno-rekreacijskega centra, primernega za vse ljudi, ob manjši gramoznici

Nujno:
- ureditev lesene plaže in pomolov na vzhodnem in jugozahodnem delu obale (podobno kot je na Blejskem jezeru)
- ureditev sprehajalno-tekašne poti okoli gramoznice, s klopcami za počitek, telovadnimi orodji in pitniki.

Opcijsko:
- wakeboarding ali kaj podobnega, zgled - Dooplek wake park

2. Ureditev manjšega PZA-ja v bližini (Postajališče Za Avtodome)

Slovenija je tranzitna država za turiste, ki potujejo na Hrvaško. Zakaj jih ne bi ustavili po celodnevni vožnji iz severa Nemčije ali Poljske, da se odpočijejo, morda prespijo, osvežijo v jezeru in nato nadaljujejo pot? Na avtocesti Šentilj-Podlehnik, ki je glavna pot severnih turistov, ni nobenega PZAja. Obstajajo sicer avtocestna postajališča ob bencinskih črpalkah, vendar so le-ta za avtodomarje zadnja rešitev za počitek.

Ideja ureditve manjše gramoznice

Ti predlogi se mi vrtijo v mislih že nekaj let (verjetno nisem edini). Vendar - sprašujem se, če so sedaj, ko v bližinin nastaja tovarna, sploh smiselni? Ali smo z gradnjo Magne v neposredni bližini tudi uničili naravne danosti teh jezerc? Ne vem. Čas bo povedal, ampak nimam najboljšega občutka.

Vem tudi, da je veliko birokratskih ovir za uresničitev teh predlogov. Vendar - vizija in ideje so nujne, da stvar prestavimo z mrtve točke.








  








torek, 17. oktober 2017

Z avtodomom po Italiji

Rozmani z avtodomom po Italiji (20. 9. - 3. 10. 2017)

ali: umetnost usklajevanja poslovnega in družinskega življenja



A gremo?

Prvič smo potovali z avtodomom skoraj 3 tedne po severni Italiji in južni Franciji daljnjega leta 2009. Otroci so bili takrat še (pre)majhni, da bi si zapomnili kaj več od bežnih prebliskov. Takrat so bili stari (skoraj) 2, 4 in 8.
Čeprav nimajo veliko spominov, se mi zdi, da jim je ostal v podzavesti občutek. Ko sva jim konec avgusta z Matejo povedala, da ponovno odpotujemo, so kar skočili v zrak. Sicer je faktor 'špricanja' šole igral veliko vlogo pri odločitvi, ampak vseeno.
Najstarejši najstnik nama je že celo leto dopovedoval, da on z nama več ne bo potoval na morje. Nikoli. Ampak, ko je slišal, da se nam obeta avtodom, so se mu zasvetile oči.
Jaz pa sem si mislil: morda je to zadnjič, da potujemo skupaj v paketu.


Letalo ali AD?

Ideja je nastala, ko sva z Matejo v avgustu planirala poslovno potovanje na dva projektna sestanka (v Zadru in Salernu). Ko je potegnila skupaj stroške letalskih kart, nočitev in vsega, kar spada poleg, je omenila: "Zakaj pa ne bi šli kar z avtodomom, stroški so približno isti..."
Najprej sem se začudil, ker sem moral pred leti lobirati nekaj mesecev, da sem jo prepričal, sedaj pa je ona predlagala. Seveda sem bil seveda takoj za - kampiranje imamo v naši družini itak 'v krvi'. Še v istem tednu je rezervirala avtodom in zastavila sva grobi plan: smer - južno, Zadar in Salerno obvezno, vse drugo pa po trenutnem navdihu.


Celotna pot

20. - 22. sept.:  Doma - Zadar - Ancona (trajekt)

19. 10. 2017 sva šla po AD (CI Riviera 98 XT, 7,4m) in ga zvečer napolnila z vso potrebno in nepotrebno kramo in svežo vodo. Popravil sem še predale pod koritom, ki se niso dali odpreti. Čeprav smo ga najeli, ne morem, da ne bi kaj pošraufal. Tak pač sem.
20. 10. zjutraj smo odrinili. Pot do Zadra je minila brez posebnosti, prevozili smo jo že mnogokrat.
Zanimivo je, da Zadar nima nobenega pametnega postajališča za AD, najbližji kamp je Borik v kompleksu Falkensteiner, 5km od centra.
Prispeli smo v sredo popoldne, kamp je bil skoraj prazen. Kakšnih 30 AD se je gnetlo na nerazparceliranem območju kampa pri morju, med njih smo se vrinili tudi mi. Večina so bili upokojenci. No, to je moja vizija penzije. Aja, september je.
Poleg naju je bila mlada družina iz Nemčije. Z Martinom, učiteljem angleščine in religije iz okolice Schwarzwalda sva se zaklepetala. Povedal je, da potujejo nekam proti Albaniji. Me je kar spomnil name in na naše potovanje pred 8 leti. Njegova mladiča (okoli 2 leti stara) sta se s poganjači lovila po kampu. Kmalu sta se jima pridružila tudi naša dva. Še preden smo postavili mizo in stole, sem moral pod nujno sestaviti kolesa za otroke. 
Seveda sta moja dva morala povoziti prav vsako lužo v kampu, zato sta bila kmalu blatna po hrbtu in povsod, kamor se pač blato rado prilepi. Seveda sta tudi dobila krpo v roke, ker se na sestanek naslednji dan pač ne morem pripeljati z blatnim kolesom.



Kamp Borik, Zadar

Vreme se je kisalo, vendar nam je naklonilo ognjeni sončni zahod. Čudil sem se napovedi na telefonu, ki je kazala delno oblačno, verjetnost dežja 0%, a na mene so padale kapljice... 

Nebo je umrlo, Borik

Že doma nama z Matejo nikakor ni uspelo sestaviti petega ležišča, kjer so sedeži za sopotnike. Ne vem, ali sem jaz res takšen štor, ali pa niso dobro domislili zasnove. Nekako smo zložili mizico in blazine, da je nastalo manjše ležišče, ravno dovolj dolgo za našo 10-letnico. Z Matejo sva zasedla posteljo v zadnjem delu, fanta pa posteljo, ki se spusti izpod stropa v sprednjem delu.

Naslednji dan sva s težkim srcem pustila otroke same, sedla na miniaturna zložljiva kolesa in odkolesarila proti centru Zadra. S težkim srcem zato, ker še nikoli nisva pustila samih v tujem kraju. Ampak z mnogo zaupanja, da bo vse dobro, sva odkolesarila.

Zaključni sestanek in konferenca projekt enGaging je potekala v co-working-u COIN. Pri tem projektu smo zadolženi za pripravo učnih vsebin za 'growth-hacking & gamification' in spletno učilnico.
Deljenje pisarn, kot ga ponuja COIN-Co-working, se mi zdi odlična ideja, predvsem za poklice, kjer nisi vezan na lokacijo. V njihovih prostorih gostijo t.i. digitalne nomade (npr. blogerji, razvijalci programske opreme, digitalni marketingarji,...), ki potujejo po svetu in se v nekem kraju ustalijo le za določen čas.


Sestanek v COIN-u, Zadar

Naslednji dan (v petek) sem se pred konferenco okopal v mrzlem morju in mislim, da sem postavil rekord. V vodi sem bil 30 sekund. 
Obala pred kampom Borik je zelo lepo urejena, tlakovana, z lesenimi pomoli. V posezoni lepo, za glavni sezono sezono si ne upam predstavljati mravljišča.


V akciji, Zadar

Ko sva oddelala 2 dni službenih obveznosti, smo se v petek popoldne (ponovno) ogledali še stari del Zadra, pomeditirali na morskih orglicah. V tem času smo parkirali AD kar blizu centra, ob morju, poleg čolnov, na ulici Obala kralja Tomislava.
Nato smo tankali in se odpravili proti luki Gaženica, nekaj kilometrov južneje od Zadra. Prvič smo zalutali, na najbolj enostavnem odseku pred luko. Mislim, ali se je že kdo izgubil na 3 kilometrih? Mi smo se.

Mateja je kupila karte za trajekt Zadar-Ancona že pred kakšnim tednom na spletu (Jadrolinija). Kljub temu jih je morala zamenjati za 'prave' karte v kiosku v luki. Čakanje na zamenjavo kart je povzročilo nekaj nervoze voznikom za nami, ki so nas morali na vsak način prehiteti na tistih 50 metrih do trajekta. Jaz sem med tem legel na zadnje ležišče  v AD in pustil, da se zadeva odvije. Ko je Mateji uspelo dobiti karte, smo bili skoraj zadnji v koloni,  ampak trajekt do Ancone je tako velik, da ga nismo napolnili niti do polovice.
Pred vstopom na trajekt me je carinik vprašal:"Kako to, da niste na Obrežju?" Nekaj sekund nisem dojel, kaj hoče s tem povedati, nato mi je potegnilo, da je hec.


Na trajektu za Ancono


Noč na trajektu je bila ... dolga. Spali smo v spalnih vrečah na sedežih (ki se seveda ne dajo niti premakniti, kaj šele položiti) in tleh v avio-prostoru. Joj, kako so tla trda in hrup motorjev glasen ... Ne, najinih jutranjih fotk raje ne pokažem, ker izgledava kot po prepiti noči.


23. sept.: Ancona - Peschici (polotok Gargano)

Optimistično se odločimo, da bomo po desni obali Italije - v smeri proti Pescari vozili kar ob morju ali po magistralki Adriatici. Ker je bolj romantično. Ponovno se je pokazalo, da so plani samo - plani...
Po tem, ko smo se v Sirolu, le nekaj km od Ancone že drugič izgubili, se 2x vozili naprej in nazaj po isti lokalni cesti, sem zavil na avtocesto in gasa proti našemu današnjemu cilju - polotoku Gargano ('ostroga' škornja). Rekel sem si, da bom Adriatico prevozil, ko bom v penziji.
Od Ancone do Gargana je dolga pot, cca 10 ur.
Planiral sem, da bomo parkirali v area sosta Dattoli v mestecu Peschici, vendar je bil zaprt, oziroma, nismo našli pravega vhoda. Mislil sem že obrniti proti kampu/area sosti, ki sem ga opazil nekaj km pred Peschici (Baia Canella) in mi je od daleč izgledal prav vabljiv, ker prav tako leži na peščeni plaži.
Nato smo po sreči našli drugo parkirišče Marina Piccola. Ima zelo ozko dostopno cesto, cca 200 m je široka le za en kamper + par 10 cm na vsaki strani. Če ni prometa v nasprotni smeri, ni težav. Samo postajališče deluje prijetno, leži tik poleg peščene plaže. Poleg nas so bili še 3-je ADji, sami Italijani. Prvič je prišla moja italijanščina na preizkušnjo. Prijazna gospodična je sicer začela nekaj po nemško, vendar, ko sem jo vprašal, če govori nemško, je rekla: "No." Njena angleščina je bila tudi zelo uborna, zato sem začel pač zlagati italijanske besede, kolikor sem se jih spomnil iz Duolinga, na kup. Očitno je nekaj bilo prav, zmenila sva se vse, kar je potrebno za parkiranje, tuširanje, odtok vode in plačilo. Skočili smo na plažo, otroci so seveda veseli noreli po pesku. Ogledali smo si zanimivo skalovje na levi strani plaže. Ena izmed skal je iz morske strani videti kot kljun ladje. Ampak, da vidiš to obliko, moraš v vodo in jo pogledati z morske strani. Tokrat se je za kopanje odločil srednji sin Noel, s katerim sva bolj bredla kot plavala po plitvi vodi.


Peschici, skala v obliki ladje

24. sept.: Peschici - Manfredonia (Lido di Salpi)

Naslednje jutro (nedelja, 24. 10.) smo pogledali proti mestu Peschici, ki se vzpenja na hribu nad morjem in rekli, gremo tja. Kot običajno, nismo vedeli, kaj želimo videti, ali sploh je kaj za videti, samo gremo.
Peschici, pesek

Zdelo se mi je, da v daljavi vidim nek grad, zato smo mahnili proti njemu. Dobro smo zadeli - bil je muzej mučilnih naprav in srednjeveških mučilnih metod. Dober trenutek za otroke, za kratek pouk zgodovine, sem pomislil, ko smo vstopali.
Domišljija in sadizem srednjeveških mučiteljev ni poznal meja. Če si bil bogataš, si imel srečo in te je čakala hitra smrt:
V primeru, če si za glavo previsok

Slabše si jo odnesel, če si bil revež ali ženska, obtožena čarovništva:

Ženske so bile priljubljena tarča za izživljanje

Če je priznala, je dobila hitro smrt, če ni, so jo mučili do smrti. Sedaj pa izbiraj...


Pripomoček za ravnanje kolen

Celoten ogled mi je sedel nekam v drobovje - neprijeten občutek, da so moji/naši predniki bili sposobni takšnih grozot... da so v nas njihovi geni.

Na vrhu gradu pa - najlepši razgled daleč naokoli.

Iz gradu v Peschici-ju

Tudi stari center mesta Peschici je čudovit. Stare in ozke ulice, prodajalnice domačih izdelkov, testenin, ... samo 3 kile sva jih kupila. Otroci jih sicer ne bodo jedli, ker so pisane in čudnih oblik, <vstavi poljuben razlog>,  ampak še dobro, bo več za naju ostalo.

Uličice v Peschici-ju

Popoldne smo se ponovno odpravili, tokrat po obalni cesti, mimo mesteca Vieste,  ker sem hotel doživeti/videti celoten polotok Gargano. 
Malo pred mestom Manfredonia smo ponovno dotočili gorivo, tokrat na samodejni črpalki. Popoldne smo se ustavili v kampu Lido di Salpi, nekaj km dalje od Manfredonie.

25. sept.: Manfredonia (Lido di Salpi) - Salerno

Ne, roadtrip ni samo lepota, kot je na fotkah.
Je matranje, švicanje, iskanje, večino časa sem v 'survival' načinu. Je dobra lekcija planiranja in logistike. Plani nam štimajo le približno in jih spreminjamo večkrat dnevno. 5 ljudi na 6 m2 je lahko recept za katastrofo, vendar dobro shajamo. No, večinoma.
Včeraj smo zapustili Peschici, obkrožili polotok Gargano po panoramski cesti in se ustavili malo za Manfredonio. Kamp (Lido di Salpa) ni obetal, od daleč je izgledal kot močvirje sredi ničesar, ampak ko smo prispeli vanj, je bil kar v redu. Pesek je povsod, na plaži, na nogah, v gatah.
Olivija je nabrala lep kupček školjk, vendar jih je pohodil neroden konj (ali jahač). 

Teptalci plaže

Naslednji dan zjutraj smo pobegnili pred nevihto na drugo stran škornja, v Salerno. 
Receptor mi je ob odhodu hotel zaračunati 28€, vendar sva se uspela zmeniti, da je bolj prav 15€ za nočitev. To je bil prvi (finančni) uspeh mojega učenja italijanščine. Prav so mi prišle besede: no, quindici, una notte. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Na prečkanju IT škornja iz leve na desno obalo smo srečali veliko vetrnic, ki so nam veselo mahale. Zanimivo, da tukaj ni nobenih ujed, metuljev ali močeradov, ki bi jih vetrnice lahko zmotile. Da ne bo pomote, varstvo narave mora biti na prvem mestu, ampak ekstremno nasprotovanje gradnji vetrnic v naši državi je verjetno res... ekstremno.
Čudil sem se, da so vsi grički obdelani - njive, vinogradi pa so na ravnini. Ravno obratno, kot pri nas.

Nekje na sredini škornja pred Avelinnom

Prvi PZA v Salernu je bil zaprt (Salerno Camper Service). Ponoven preizkus moje italijanščine: ustavil sem prvega, ki je pripeljal mimo in ga povprašal. Je rekel, da za podnevi je parkirišče dobro, za ponoči pa ne priporoča, ker ga nihče ne nadzoruje. Ok, gremo dalje. Po ozkih enosmernih ulicah smo se zapeljli proti drugemu PZAju, poleg parka Mercatello (Sosta Camper Mercatello Lucci d'Artista). S 7.5m dolgim vozilom je zanimivo manevrirati med parkiranimi vozili. Zaenkrat še brez škode.
Otroci dobro prenašajo vožnjo in moje občasne izpade pridiganja in razburjanja glede 'hišnega reda'. Za njih je najpomembnejša stvar v avtodomu USB polnilec. Moja italijanščina se izboljšuje. Okoli me že težko prenesejo.
PZA je blizu železnice in ceste, je hrupno in smo težko spali. Ima priklop na elektriko, izpust in točenje vode, vendar brez WCja in tušev. Tudi prav.

Najprej smo poiskali plažo, morje je bilo toplo in mlajša dva sta bila vesela in razigrana, ko sta se borila za valovi.

Plaža v Salernu, pogled naprej

Obala je v Salernu lepa, peščena (temni pesek), če spregledaš smeti, ki jih nanosi morje. Žal je danes že toliko smeti v morju, da so obale lepe le, če jih redno čistijo. Tudi na Hrvaškem sem letos opazil podobno. Kjer je tok le malo neugoden, se kažejo posledice naše brezbrižnosti do okolja.

Plaža v Salernu, pogled nazaj

Podobno nasmeteno sem opazil ob skoraj vseh cestah v južni Italiji. Res škoda.

26., 27. sept. - Salerno

Glavni razlog za obisk Salerna je bil še en projektni sestanek, tokrat za projekt SUCCEED (Izboljšanje finančne pismenosti za podjetnike). 

Sestanek v Salernu

Tudi ta sestanek s projektnimi partnerji iz Luxemburga, Italije, Španije, Belgije in Romunije sva z Matejo uspešno 'oddelala'. Potrdili smo strukturo novega učnega programa za podjetnike in zastavili plan za naprej. Ponovno je naša firmica zadolžena za pripravo spletne učilnice. 

V sredo popoldan smo že bili fraj - zato smo si ogledali Salerno - staro mestno jedro, katedralo in kripto po katedralo.

Kripta ima prečudovite stropne poslikave s prizori iz Sv. pisma.
Le kako je umetnik poslikal stropove, sem se spraševal. Leže na kakšnem odru?

Strop kripte katedrale v Salernu

Posladek ogleda so bili Minervini vrtovi (Gardinio della Minerva). To so srednjeveški terasasti vrtovi zdravilnih rastlin, ki jih je uporabljala prva medicinska fakulteta v tem mestu.

Minervini vrtovi

Pocartali smo tam živeče potepuške mačke, 

šli na odlično pico v Donna Margerita. Od lakote mi je italijanščina povsem odpovedala, ampak glej čudež, kelnar je znal angleško. Aleluja, lahko smo se najedli in nismo več bili 'hangry' (hungry+angry).

Z busom smo se odpeljali nazaj do PZAja, hitro spakirali, odtočili, dotočili in nato hop do Pompejev. 

27., 28, 29. sept. - Pompei

V dveh urah smo bili v Pompejih, nastanili smo se v mini kampu Spartacus.
Le kaj bi to pomenilo: ko smo parkirali v Pompejih, mi je iz pomarančevca padla pred noge zrela pomaranča. Pa 'nisam ni pipnuo' drevesa. 

Kamp Spartacus v Pompejih

Naspali smo se bolj slabo, ker je poleg kampa hrupna železnica (ponovno!). 
Poleg nas se je s šotorom namestil popotnik iz Ukrajine, Lvov-a. 
Ga vidim, kako zjutraj prileze iz šotora, malo izgubljeno hodi naokoli, nato mu ponudim, da mu bom skuhal kavo. Kave ne pije, je pa sprejel vročo vodo, da si je lahko pripravil čaj v plehnati skodelici. Potuje namreč sam, samo z nahrbtnikom. Ga vprašam, kako mu je ime.
"Maks," reče.
"Kaj pa polno ime?" ga vprašam
"Maksim."
Še eno v vrsti naključij. Maksim je tudi moj najstarejši sin. 
Odpravimo se proti vhodu v ruševine Pompejev, ki zelo blizu - cca 200 metrov. Pričakoval sem gužvo in pričakovanja so se mi izpolnila. Vendar imajo hitre prodajalce vstopnic, zato smo čez nekaj minut že med ruševinami. 

Ljudje, to ni kar nekaj ruševin, to je mesto, veliko kot ... Slovenska Bistrica! Ulice, kamniti pločniki, trgi, amfiteatri, podzemlje, zgrajeni pred več kot 2000 leti!

Pompeji

Po šestih urah potikanja med kamenjem smo bili že vsi adijo. Morda smo uspeli videti četrtino ali še manj. 
O prebivalcih iz leta 79 pa ... niso imeli sreče. Izbruh ognjenika jih je očitno presenetil in vulkanski pepel jih je presenetljivo dobro ohranil. Nekateri so pri sebi stiskali culice z denarjem. Kot da bi ga lahko vzeli s sabo na oni svet.

Ohranjen karboniziran človek iz Pompejev
Vodičev, ki so se vsiljivo ponujali pred vhodom, nismo najeli. Vendar smo jih kljub temu 'izkoristili': po naključju smo se priključili skupinicam, ki so jih vodili in slišali, kar so imeli za povedati o zgodovini. Ko je postalo sumljivo in neprijetno, smo se 'priključili' drugi skupinici.

29. sept. - Vezuv

Če so otroci rekli, da hočejo na vulkan, pa naj bo. 

Pred žrelom Vezuva

Blizu vhoda v ruševine Pompejev smo skočili na avtobus, ki cca 1 uro vozi na Vezuv. Jaz sem se sicer nadejal kakšnega daljšega peš vzpona, vendar je vulkan povsem prirejen turistom. 
Avtobus se povzpne skoraj do kraterja. Do kraterja je dobre pol ure peš hoje. Pogled v žrelo je bil veličasten, še bolj pa pogled na desno - na celoten neapeljski zaliv. 
Nečak me je čez nekaj dni vprašal, če smo tiho hodili. 
"Zakaj?" ga vprašam nazaj.
"Da ga ne bi zbudili," je odvrnil.
Mislim, da ni bilo te nevarnosti. Čeprav znanstveniki napovedujejo, da supervulkan blizu Neaplja že mrmra, ne verjamem, da smo kakorkoli spodbudili njegovo aktivnost.
Vezuv samo malo vejpa - spušča pare in meglice, to pa je tudi vse zaenkrat.

Molitev na vulkanu

Zvečer smo si ogledali še center Pompejev, ki ga sicer nihče ne omenja, je pa tudi po svoje zanimiv. Že po temi sta prejšnjega soseda Maksima zamenjala dva kolesarja, Paul in Luise iz Nemčije. S kolesi gresta v Albanijo. Pa kaj je s to Albanijo, sem se spraševal. Že na drugega popotnika smo naleteli, ki je ciljal na Albanijo. Morda, drugo leto...?

30. sept., 1. 2. okt. - Rim, Vatikan

Po treh nočitvah smo zjutraj zapustili Pompeje in se zagnali proti Rimu. Namestili smo se v PZAju LGP Rome, ki je od centra oddaljen kakšnih 7 km, vendar ima dobro povezavo s tramvajem do glavne postaje Termini. PZA je dobro organiziran, lastniki so prijazni in ne skoparijo z informacijami o Rimu.

PZA v Rimu

Po 11 dneh smo prvič slišali slovenščino - na tramvaju na poti v center. Dve študentki sta blizu nas glasno debatirali v hm... ljubljanščini ali nekaj sorodnega. Še preden bi nas uspeli identificirati po jeziku kot sonarodnjake, sem z otroci začel govoriti italijansko, da so me debelo gledali. Ne, nisem še bil pripravljen na vrnitev domov, niti v jezikovnem smislu. 
Popoldne smo se klatili po starem centru Rima. Kolosej, Kapitol in ostale klasične starine so delovale romantično, še bolj pa glasbena skupina na brenkalih, ki je na Rimskem trgu igrala Hotel California in Despacito.

Rim, center

Zadržali smo se do teme, pot mimo železniške postaje do tramvajske postaje ponoči ni bil najbolj prijetna. En klošar je celo pljuval za nami in se nekaj pridušal. Naj najde svoj mir, kjerkoli ga je že izgubil.
Nedeljo (1. 10. ) smo rezervirali za Vatikan. Za začetek je bila na podzemni takšna gužva, da smo se prisilno ločili. Jaz in Olivija sva uspela priti na vlak, Mateja s fanti je ostala na postaji. Ko je vlak speljeval, sva uspela izmenjati pogleda skozi okno. Mateja mi je z roko pokazala črko O. Sklepal sem, da se vidimo na postaji Ottaviano. In res, z naslednjim vlakom, čez 3 minute so prispeli za nama. Kamen se mi je odvalil.
Trg Sv. Petra v Vatikanu
Kratek obisk Vatikana je minil v čudenju dolgi vrsti turistov, ki se je vila po celotnem obodu trga Sv. Petra. Kar je... res dolgo. Središče trga pa je bilo prazno, zato smo kar tam ustavili in načrpali energije za naprej. Neverjetno, ampak kljub množici ljudi sem občutil takšen mir, kot le malokje. Še danes ga nosim s sabo.

1. 2. 3. okt. - Firence

Na poti proti domu smo se ustavili še v Firencah. Prvič, pred 8 leti, ko smo obiskali Toscano, smo se jim izognili, ker sem imel predsodek, da so preveč... zabasane. Ne vem, kje sem to slišal.  
V nedeljo zvečer smo prispeli do PZAja Ancient Erutria v Sesta Fiorentino (četrt v Firencah). Malo smo krožili okoli domnevne lokacije PZAja, nato smo obstali pred zaprto zapornico. Na recepciji je bila tel. št., ki sem jo poklical, in lastnik me je očitno dovolj razumel, da je na daleč odprl zapornico. Še enkrat, hvala ti, DuoLingo!
Tudi ta PZAja ima dobro avtobusno povezavo do centra Firenc (postaja - bus št. 28). Javni prevoz je poceni, 1,2€ na osebo za 8 km.
Firence so popolnoma druga zgodba, kot Rim. Če je Rim velik, brutalen, glasen, v centru kolosalen, v predmestjih malo strašljiv in umazan, so Firence bolje urejene in se počutim bistveno manj ogroženega.
Otroke je pritegnil mozej Leonardo Da Vinci Experience, kjer so razstavljali njegove izume. Poleg klasične muzejske razstave izumov smo uživali tudi v 3D navidezni resničnosti s posebnimi očali, večdimenzionalnim kinom in multimedijsko dvorano, kjer so prikazovali zgodbo o Vinciju po vsem prostoru, na več platnih hkrati.  
Odlična kombinacija starega in novega!

Navidezna resničnost

Dvorana s projekcijami na več platnih
Zvečer smo se opogumili in poizkusili sadež kaktusa opuncija, ki smo ga kupili že v Salernu. Zanimiv okus, vendar smo morali pred uporabo nad plamenom požgati iglice, ki rastejo na zunanji strani olupa.

Sadeži kaktusa opuncija (Indian fig)
Zadnji trije dnevi so bili namenjeni preizkusu moje tolerance pred množicami. Ampak smo uspešno slalomirali med Kitajci, v gosjem redu, od enega kupa starega kamenja, zloženega v impozantne stavbe, do drugega (Rim-Vatikan-Firence). Tako, mislim, da imam dovolj množic in velikih mest za nekaj časa.

Zadnji dan, 3.10., smo se vračali domov. Nekaj minut po prestopu IT-SLO meje pri Novi Gorici sem doživel klasično slovensko agresijo voznikov. V Italiji mi več kot 2000 km nihče ni trobil, izsiljeval, tiščal, pobliskaval z lučmi. Čeprav sem večkrat vozil počasi, cincal, se izgubljal, predvsem v mestih. Po prihodu v Slovenijo sem v pol ure doživel vse to. Ali res Slovenci v sebi nosimo toliko nepredelane agresije, da jo moramo kazati sovoznikom, seveda iz varnega kovinskega oklepa? Kakorkoli, še en stereotip o italijanskih voznikih je padel. Res so dinamični vozniki, ampak jaz nisem doživel nobenega izsiljevanja. 

Še nismo dobro pristali doma, ko smo bili soglasni: ŠE!

Kje sem najbolj užival? 

Predvsem tam, kjer ni bilo turistov, kjer so bili pristni domačini, v uličicah, ki jih ni v nobenem turističnem katalogu, v pokrajinah, ki jih ni na Instagramu. Res je, turistične zanimivosti so ... zanimivosti, ampak vse ostalo je - še boljše.
Kar je še bolje pri takšnem potovanju je gradnja družinskih odnosov. Na malem prostoru moraš sodelovati, čeprav ni vedno lepo.
Upam, da jim bo to ostalo. Ženi in otrokom, mojim najdražjim.







ponedeljek, 24. julij 2017

Slovenska planinska pot (SPP / transverzala), Slovenj Gradec - Robanov kot (Rogovilec)

Slovenska planinska pot (SPP / transverzala)

Druga etapa: Slovenj Gradec - Robanov kot (Rogovilec)

17. 7. - 20. 7. 2017

Pred dvema letoma sva z ženo prehodila prvi del SPP, ki poteka čez Pohorje (Maribor-Slovenj Gradec). Letos sva se lotila drugega dela, od Slovenj Gradca do Robanovega kota.
Osnovni orodji za načrtovanje poti sta bili spletni strani:


Celotna pot poteka čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe in JZ Slovenijo do Ankarana, dolga je nekaj čez 600 km in ima 45km vzponov in prav toliko spustov. Plan imam, da jo prehodim do penzije.

Slika 1: celotna SPP (plan: do penzije)

SPP se lahko lotiš na več načinov:
1. jo pretečeš (še tule in rekorder 1 in rekorder 2 ) ali
2. jo prehodiš v hitrem tempu (kot sva srečala precej upokojenih planincev - korenin, ki so na nogah 12-14 ur na dan) ali
3. jo prehodiš v počasnem tempu, po delih, pri katerem imaš čas pogledati lepote okoli sebe, od blizu občudovati kravjeke, alpske kozličke in tudi razglede. 

Ne trdim, da je kateri izmed teh načinov pravilen ali napačen. Vsak izbere tistega, ki mu ustreza. Pred dvema letoma bi morda izbral prvi način in šel z glavo skozi zid, če me ne bi ustavile težave s hrbtenico in hernio
Tokrat sva se z ženo Matejo odločila, da greva počasi, pa sigurno.


1. dan (Fram - Maribor - Slovenj Gradec - Poštarski dom - Uršlja gora) 

Dolžina: 18.55 km
Čas: 6h 7m
Dnevni strošek: 55€ za dva (nočitve, hrana) + cca 20€ za avtobus Fram - SG

Pot sva pričela v Framu, stopila sva na avtobus do Maribora, na glavni postaji prestopila na drug avtobus do SG in ob 14 uri sva bila v Slovenj Gradcu.
Kot prava planinca sva štartala sredi dneva iz SG. Jutro je za šibke .

Prva postojanka je bil Poštarski dom pod Plešivcem. Prijazne gospe na klopci pred domom so nama svetovale, naj greva na Uršljo goro čez Kot in ne čez Kozarnico, ker je baje 'zoprna'.
Pa sva šla v smeri Kot-a.

Za Poštarskim domom sva sledila tablam "Uršlja gora čez Kot" in markacijam za gorsko kolesarsko stezo (moder krog, prečrtan z belo črto).

Zato sva tudi enkrat zalutala (glej zemljevid zgoraj oznaka 10. km). Hvalabogu sem pred potjo naložil GPX celotne poti na mobi in tudi po zaslugi Geo Trackerja sem ugotovil, da sva na napačni poti. Vmes sva se na kratko ustavila pri znamenju Sv. Uršule. Legenda pravi, da je Uršula rekla, da so v teh krajih ljudje tako dobri, da je še skala mehka in da so v kamnu ostali odtisi njenih kolen, ko je pokleknila:


Uršlja gora se je že kazala v daljavi. Upala sva, da na vrhu ujameva sončni zahod.


Komaj sva ujela sončni zahod na Uršlji gori, ampak bil je filmski. Razgledi na Pohorje z druge strani, Slovenj Gradec, Šoštanj, pa vse do Smrekovca in še dlje.



Koča na Uršlji gori je bila odprta, pred tem sem poklical za prenočišče. Dobila sva sobo, bila sva edina gosta. Po porciji ajdovih žgancev sva se odpravila spat. Slabo sem spal.


2. dan (Uršlja gora - Andrejev dom na Slemenu -  Smrekovec)


Dolžina: 18.20 km + 1.7 (do vrha)
Čas: 6h 7m
Dnevni strošek: 55€ za dva

Zjutraj sva bila pokonci malo po 6. uri.

"Greva danes turistično", sva se strinjala. Pri hitrem koraku sicer ves čas gledam pod noge in skoraj nič naokoli. 




Plan 2. dneva je bil: Uršlja-Sleme-Smrekovec. Pa sva šla, tako počasi, da sva celo imela čas opaziti vse lepote okoli naju: škripajoče bukve in smreke, kapelice, kravjeke, izvirčke, nešteto iglic in SKORAJ NIČ LJUDI. Človek bi se zlahka navadil tega miru.
Potem, malo za Slemenom, se sredi šume pojavi ... Bogomir Dolenc, lepo presenečenje. Je ravnokar pritekel iz Travnika. Rečemo par besed in se odpraviva dalje. Lepa, mehka pot, po iglicah in med gozdovi.




Nato naletiva še na tri planince, upokojence, s katerimi poklepetamo.
Prvi je bil na nogah že od 4:00, štartal je v SG in v enem dnevu prišel do Travnika.
Kmalu sva na Smrekovcu, kjer nama prijazna oskrbnica pripravi testenine. 
Koča na Smrekovcu je tudi edina koča, ki ima na tem odseku tuš. Luksuz.

Zvečer pred spanjem še skočiva na vrh Smrekovca, ki je blizu (pol ure) koče. Popoldne izkoristiva za poležavanje med kravami:






3. dan (Smrekovec - Komen - Travnik - Loka pod Raduho)


Dolžina: 17.64 km
Čas: 6h 28m
Dnevni strošek: 55€ za dva

Štartava ob sedmih. Nakazuje se vroč dan.
Danes prehodiva sleme Smrekovškega pogorja v smeri Raduhe. Zame najlepši del poti.




Povzpneva se na vrh Komna in nadaljujeva proti Raduhi:


Ustaviva se še na Koči na Travniku, ki je odprta, čeprav naj bi bila med tednom zaprta. Graditelji Turnovega stolpa imajo namreč piknik. Starejši gospod, ki je že komaj stal, je na vsak način hotel, da poizkusim njegov 'tokc'. Najprej nisem razumel, kaj je to. "Tokaj?" ga vprašam.
"Ne, tokc," odgovori.
"Tukla ?" ponovno poizkusim.
"Ne, tokc, tu maš, probi," reče in mi da vrček z rumeno brozgo.
Povoham, namočim spodnjo ustnico, se nasmehnem in mu ga vrnem. 
"Ne, hvala, danes še moram priti do Raduhe."
"Maš prov, tokc ti stup u nuge."

O Marija, kako je ta stvar smrdela. Po kisu, po starem sodu in še najbolj po mojem dedeju.




Z Matejo spijeva kokto, pojeva malo arašidov in nadaljujeva.
Zadnji del poti (od Travnika do Koče na Loki) mi razbija v glavi. Morda sem bil dehidriran, res je bilo vroče. Vmes dobiva idejo, da bi podaljšala preko Raduhe do Grohata, ampak ni šlo.

Na Loki nama prijazna oskrbnica pripravi testenine, ker vse ostale pripravljene jedi (jota, vampi, pasulj) vsebujejo meso. Predlog za oskrbnike koč: prosim dajte na jedilnik vsaj eno jed, ki ne vsebuje živalskih sestavin.



Danes sva večkrat srečala starejšega gospoda, ki naju je ves čas prehiteval, na kočah pa smo se srečevali. Prebolel je raka (na grlu), vendar je kazal neverjetno odločnost. In vendar - na vsaki postojanki si je zmotal enega...

Mogoče slike zgledajo romantične, ampak danes sem pa že zlaman. 7 urc današnje 'turistične' etape Smrekovec-Komen-Travnik-Koča na Loki pod Raduho po zelo toplem vremenu me je načelo. 

Vrh Raduhe bo moral počakati do jutri. Saj ne bo nikamor šel.
Jaz sem do sedaj dobil tri, Mateja pa pet žuljev. Večino pri spustih.


4. dan (Loka pod Raduho - vrh Raduhe - Koča na Grohatu - Robanov kot / Rogovilec)


Dolžina: 12.33 km
Čas: 7h 9m
Dnevni strošek: 55€ za dva + cca 25€ za avtobus Rogovilec - Celje in vlak Celje - Rače

Priznam, da me je včerajšnji dan položil v posteljo že ob 7. Pred tem sem 2 uri dremal na klopi pred kočo.
Malo čez 5, po 10 urah dobrega spanca sva že pokonci, kot nova. Neverjetno, kako se telo čez noč regenerira. Še bolj so neverjetne oskrbnice koč, ki ob zgodnjih urah pripravljajo zajtrk. Gospa oskrbnica na Koči na Loki je včeraj rekla: "Jaz sem tu zaradi vas in ne obratno, zato vstanem kadarkoli."



Najprej skočiva na vrh Raduhe, kjer ni bilo neke gužve. Oče in sin, ki sta prišla na vrh preko Snežne jame in planine Arte.

Ko sem pred 20 leti bil prvič na Raduhi, sem skoraj izdihnil od napora. Sedaj sploh ne čutim nobene utrujenosti. Po treh dneh se telo navadi.
Vrani na vrhu sta pobegnili in glasno ugovarjali, ker sva zmotila njun mir. 





Nato sva se spustila čez Durce na Kočo na Grohotu. Meketala sva ovcam, ki so se skrivale pod severno previsno steno Raduhe, nazaj sva dobila le odmev. "Turisti", so si mislile.



Med dolgim spustom proti Solčavi, čez planino Javorje, sem razmišljal, kaj me vleče v te kraje, stran od civilizacije. 




Mir, predvsem mir. In prijazni ljudje. Ko po nekaj urah tišine srečaš planinca, ni šans, da bi bil neprijazen, ne ti, ne on. Po nekaj dnevih 'v odmiku' tisto blebetanje v glavi utihne in končno se lahko začnem pogovarjati sam s sabo.



Pri Rogovilcu počakava na avtobus. Ker imava pol ure časa, namočiva noge v Savinji.



Mateja reče: "Pa saj ti lahko nadaljuješ. Jaz moram domov, otroci so že predolgo sami."
Malo razmišljam, za trenutek me zamika.
Nato se odločim.
"Ne. Skupaj bova nadaljevala. Še prehitro se lahko zgodi, da bom sam taval po gorah. Saj si videla vse te planince, ki so naju prehitevali - vsi sami."

Z avtobusom se peljeva do Celja, prestopiva na vlak in zvečer sva že v Račah in objemava otroke.

Ob prihodu domov me pozdravijo različni zvoki v okolici, fleksarca, kosilnica, žaga, motorji,... in izrekajo: dobrodošel nazaj v realnost.
Komaj po par dneh odmika vidim, kako onesnaženo je naše okolje s hrupom. 
Zato - SPP, se še vidiva. Kmalu.

Skupaj:

Dolžina: 68.43 km
Čas: 4 dni bruto (6-7 ur hoje na dan)
Združena GPX pot

Združena KMZ pot (za Google Earth. Pretvornik GPX --> KMZ)