sreda, 17. februar 2016

Ko je treba poklekniti

V prejšnjem zapisu sem se hvalil o 1700 km v letu 2014. Narcistično, saj vem.

Prevzetno sem mislil, da bom št. kilometrov v 2015 presegel. Do avgusta 2015 je kazalo odlično. Okoli 1400. Potem pa...

Gremo lepo po vrsti. 

Saj ne vem točno, zakaj sem se v začetku leta zagovoril, da bom kolegico spremljal na maratonu Radenci. Je rekla, da ga hoče preteči in da rabi zajčka. 

Ker polnega maratona v Radencih še nisem 'odkljukal', sem privolil. Pričela sva s Hal-Higdonovim 3 mesečnim programom priprave. 

V februarju 2015 sem se udeležil Ruth-inega teka okoli Blejskega jezera, kjer sem naklepal 7 krogov (cca 42 km). To bi naj bil zadnji dolgi tek pred Radenci.

Skorajda ni lepše proge v Sloveniji, kot je ta okoli Blejskega jezera. 


  
Še posebej, ker sem v prvih krogih tekel v družbi Mateje in Irene, v zadnjih krogih (ko so noge že skoraj odveč) pa sem spoznal nekaj podobno norih tekačev.

Maja sta se zgodila dva podviga: ženo sem spremljal na njeni prvi 21-ki, Ireno pa na 42-ki v Radenci. 


Skorajda bi se že lahko oklical za osebnega trenerja, če bi bil še malo bolj prevzeten.

 

Radenci so bili tokrat ...  posebej zanimivi. Pri kalkulaciji tempa sem se nekoliko uštel. Še na 15 km sem zatrjeval, da imava pravi tempo in naj nič ne skrbi. Na 19 km sem ugotovil, da sem pozabil prišteti 1 km (krog je 21 in ne 20 km), zato sva dvignila tempo, da ne bi zaprli drugega kroga.

Ob prihodu v ciljno ravnino po prvem krogu so naju prehiteli Kenijci in vedel sem, da to ni dober znak :). 

Res ni bil, ker so nama tik pred nosom zaprli vhod v drugi krog. Zamudila sva za cca 30 sekund, pa še to zato, ker so cut-off čas merili od uradnega štarta, ne pa od osebnega časa.

Redar je bil neizprosen in naju ni hotel spustiti naprej.
Skoraj sem že obupal, potem sem pogledal še njegovo sodelavko redarko in je rekla:"Hitro pojdita spodaj pod trakom".











Verjetno mi je v tistem trenutku videla v dno duše, da človeka po mesecih treninga enostavno ne moreš pustiti na suhem. 

Olajšanje. Skoraj sem nekomu podrl sanje o pretečenem maratonu. 

Drugi krog je bil na izi in v cilj sva prišla sicer med zadnjimi, vendar brez pretirane utrujenosti.

Po par dneh sem nadaljeval s poletnimi treningi, z mislijo na še kakšen ultra v jeseni.

Poleti sem vključil še kolesarske maratone in 2-dnevni marš čez Pohorje (cca 70 km).

Bil sem izredno zadovoljen s formo.

V avgustu, nekje na polovici 20km teka, se je zgodilo. 
Stopil sem v luknjo sredi lokalne cestev Hočah, ki je ostala za izruvanim količkom, ki bi naj preprečeval promet.

Že med padanjem, ko sem zaslišal zvok v gležnju, sem vedel, da je slabo. Izpahnjen gleženj me je prisilno pavziral. Po enem mesecu sem ponovno pričel teči. Druga nesreča - pri selitvi pohištva sem si poškodoval še križno hrbtenico. Sicer stara hernia diska L5S1 se je zbudila, povečala in pritisnila na išiasni živec.

Očitno je bilo, da bom moral po 4 letih in pol vzeti daljšo tekaško pavzo. Takrat sem mislil, da bom po kakšnem mesecu ponovno na nogah. 

Wrong.

Danes, po 6 mesecih od takrat, še vedno ne morem teči. 

Zanimivo, da sem le nekaj dni pred poškodbo razmišljal, kako bi bilo hudo, če ne bi mogel več teči.

Mislil sem, da brez teka ne morem funkcionirati, vendar sem moral priznati (začasen) poraz in se usmeriti na okrevanje. 

Spoznal sem, da nič ni samoumevno in da je včasih pač potrebno poklekniti. 

Še sedaj ne vem točno, kaj je bil vzrok za poškodbo hrbtenice. Pretiravanje pri teku? Saj sem se v pol leta udeležil samo 2x 50 km ultra in 2 maratona na organiziranih tekmah... Morda sedeče delo? Dvigovanje težkih bremen? Gradnja oz. prenova dveh hiš verjetno res pustita posledice...

Sedaj z zavistjo gledam tekače in čakam na čas, ko bom spet lahko. 

Se že veselim in si vizualiziram, kako bo spet fajn na trasah. Gozdovi, ceste, makadam, Pohorje, promet, samota, divji prašiči, srne, megla, vročina, tema, dež, sneg, vonj po mokrem listju, vonj po železu, ...

Do takrat pa: migajte, tecite, dokler lahko! Vreme in lenoba nista izgovora.