petek, 23. avgust 2013

O kampiranju ali Kako se teče v kampih Šimuni, Čikat, Solaris, Vrbsko jezero ?

Z družino vsako leto kampiramo. Ne zato, ker je udobno. Ne zato, ker bi lahko lenarili. Še manj, ker bi bilo poceni.
Kampiramo zaradi neodvisnosti. Da lahko pridemo in gremo kadar hočemo in kamor hočemo. Da nam ni potrebno biti ob uri na hotelskih obrokih. 
No, voajerstvo za soprebivalci kampa ima tudi visoko prioriteto.

Nekoč smo preizkusili letovanje v hotelu, bilo je fajn, ampak hvala lepa za takšen kurnik. Hoteli so primerni kvečjemu za poslovna potovanja. S tremi podivjanimi gremlini - še enkrat, ne hvala!

Kampiranje zna biti tudi stresno. Na primer: letos smo zamenjali 4 kampe (Murter - Slanica, Jezera, Pakoštane), preden smo našli primernega in takšnega, ki ni bil poln (Solaris). Po 10 urah vožnje. Ob prihodu v zadnji kamp je še odpovedal avto. Ravno na recepciji. Tako se je pokadilo od avta, da varnostnik ni vedel, če nas naj spusti v kamp ali bomo morda povzročili kakšen požar. Sklopka in pripadajoča krama se je poslovila. Naj počiva v miru.
Ali: veter nam je lani skoraj odpihnil šotor. 
Še: nekoč, pred leti, so nam grozili sosedi v kampu glede zemljiških pravic, dokler jim nisem prezentiral sekirice, s katero zabijam kline. Drugače pa sem čisto miroljuben.
In podobne dogodivščine.
Pustimo sedaj to.

Namen današnjega spisa je povedati nekaj besedi o tem, kako so v naslovu omenjeni kampi primerni za tekače. Primernost za tekače ocenjujem po urejenosti tekaških prog in okolici. 
Eden izmed kriterijev je tudi dolžina prog, brez kroženja po istih. Drugi je lepota okolice. Tretji je, da mora obvezno pot potekati mimo FKK plaže. Šala seveda, to tazadnje.

Omenjene kampe smo obiskali v prejšnjih letih (razen Solarisa, ta je letošnji), zato pišem po spominu.

Kamp Šimuni na Pagu je po mojem mnenju eden boljših kampov. Parcele v senci, plaža primerna za otroke, blizu morja. To so glavni kriteriji, po katerih se običajno odločamo za kamp. Tudi animacije in tedensko javno pečenje odojka so na voljo, kar sicer ni po mojem okusu, ampak vsega ne moreš imeti.
V kampu sem tekel ob obali, ki je prodnato-peščena, vendar veliko možnosti ni. Tek po sipkem pesku je zanimiv, po moje sem porabil 2x več energije, kot po trdem terenu.
Levo po plaži, mimo mobilnih hišic, preko zapornice in še kakšnih 500 m po divjini, nakar sem se moral obrniti. Ta del zunaj kampa, po divjini, je najlepši del, vendar je prekratek. Komaj sem skupaj spravil 6 km. 

Tudi, če sem zavil desno ob obali, proti kraju Šimuni, ni bilo neke prave izbire poti. Čez divjo plažo, kjer sem preskakoval rjave pinte in večkrat uporabljen wc papir, do ozkih slepih uličic, kar me je odvrnilo nadaljevati.
Od vseh naštetih kampov nekako nisem bil navdušen nad ponudbo tekaških poti v tem kampu in okolici. Glavna cesta, ki vodi v kamp, mi ni dišala, ker je bila preozka in preveč prometna.
Ocena: niti ne. Za stacionarne goste only.

Drugi kamp, ki smo ga pred 2 leti obiskali, je bil ob Vrbskem jezeru (Strandbad). No, tukaj je bila povsem druga zgodba. Od Vrbskega jezera do Celovca je namenska tekaška pot ob kanalu. Ta pot je tudi prizorišče vsakoletnega Vrbskega triatlona. Lepa proga, čeprav ne predolga. Baje je okoli Vrbskega tudi proga, vendar je nisem raziskal. Ocena: zelo prijetni tekaški teren.


Tretji omembe vreden kamp za tekače je znameniti Čikat na Malem Lošinju. Kamp stare šole in domačijskega filinga. Če koga tišči poslušati slovenščino tudi na dopustu, je to izvrsten kamp. Senca je gosta in debela, plaža pa je bolj ali manj patetična. Pobetonirane skale z rostfraj lojtrcami v vodo in dva mini zalivčka, kjer se lahko v vodo prebiješ le, če imaš dobre komolce.
Ampak sprehajalna pot ob morju je zakon. Večinoma sem tekel na levo stran kampa, mimo cerkvice Čikat, do Sunčane uvale in še naprej do (in še malo po) FKK plaže. Zanimivo, med enim izmed jutranjih tekov sem srečal Zlatka, s katerim sva nekaj dni prej skupaj tekla v Veržeju. Naključje pa takšno.

Tudi če sem se namenil na desno stran kampa, je tekaška proga zelo v redu, razen kratkega kamnitega odseka, kjer so potrebni dobri gležnji in ravnotežje, da jih ne neseš v žepu domov. 10-12 km razdalje ni težavno najti. 
Ocena: še se vrnem, predvsem zaradi tekaške proge.

Četrti kamp, ki smo ga obiskali letos, je Solaris pri Šibeniku. Kamp je od vseh naštetih na najvišjem nivoju. Kopalnice so tako urejene, da moja domača izgleda prav bedna proti tem ploščicam in umivalnikom na senzor. No, to ni vse. Sprehajalna pot po kampu je lepo urejena in prijetna za tek. Po kampu sem lahko nabral 4-5 km, za kaj več sem moral zaviti iz kampa. 
Cesta proti in skozi Zablaće in mimo Velikega jezera ni prometna in je zelo primerna za tek. Primerna za vse, ki iščejo 10km ali daljšo razdaljo. V Zablaćah sem se moral prijeti za nos, ker pot pelje mimo napol presušenega blatnega jezera, v katerem se razkraja bogve kakšna svinjarija.

Lepa je tudi pot iz Zablać ob kanalu sv. Ante in proti trdnjavi Sv. Nikole. V Zablaćah samo sledite znakom za 'šetalište Sv. Ante' in kmalu boste na povsem novo urejeni sprehajalni poti proti trdnjavi. EU sofinancirani, ker so kamni res ravno položeni in deske privijačene z rostfraj imbus vijaki.
Ocena: tekaču zelo prijazno. 
Težko se odločim, komu dam prvenec: Čikatu ali Solarisu. Zato naj si delita prvo mesto med temi 4 kampi.

ponedeljek, 19. avgust 2013

Kako sem po nesreči pretekel svoj prvi maraton

Kot sem že omenil v prejšnji objavi, sem se pričel pripravljati na maratonsko razdaljo po programu Hala Higdona.
To objavo pišem kot retrospektivo, dva tedna po tem, ko sem ga pretekel. Sicer sem hotel na 'papir' vreči misli že prej, vendar sem se odločil počakati, da se izognem evforičnosti tik po teku in da se endorfini malo ustalijo. 

Začelo se je tako, da sem za nedeljo (4.8.2013) zjutraj planiral dolgi tek, 20 km po programu. 
Dan pred tem sem do konca prebral knjigo Delaj, teci, živi (Samo Rugelj). Zanimiva knjiga o teku. Na koncu mi je pustila eno misel: "Če lahko maraton preteče nekdo, ki ima 20 kil več kot jaz, ga bom jaz tudi. Kmalu."


Zjutraj tečem zelo nerad, vendar sem hočeš nočeš moral, ker je bilo zvečer nad 30 stopinj. Vremenska napoved je kazala 24 stopinj ob 5 uri zjutraj, zato sem si nastavil budilko.
Preden me je budilka uspela zbuditi, me je okoli 4-ih zbudil nemogoč glavobol, takšen, ki ga imam 2x letno. Vedel sem, da iz teka danes ne bo nič. Dopoldan sem bil v cotastem stanju, kot bi imel mačka. Hvalabogu, da mi tega več ni treba prenašati.
Popoldne smo bili z družino pri tašči in njenem obilnem kosilu. Na tihem sem računal, da mi bo mogoče naslednji dan uspelo, zato sem navalil na OH-je. Pojedel sem 3 običajne porcije domačega pomfrija in zelenjave. Takoj po tem je glavobol nehal in verjetnost, da bo dolgi tek naslednji dan uspel, se je malenkost zvišala. Verjetno je bila enodnevna viroza.

Naslednji dan, v ponedeljek, 5.8. me je ob 5.00 zbudila budilka in ne glavobol. 
Spil sem zeleni čaj z ingverjem, pojedel dva polnozrnata toasta z domačo jagodno marmelado in se preoblekel v tekaško opravo. Med obuvanjem tekaških copat sem ugotavljal, da jih bo potrebno zamenjati, saj so se na mrežici že začele pojavljati luknje. Ni čudno, saj so v enem letu zdržali že 1400 km. 

Pričel sem v počasnem tempu in se nameril proti Požegu in nato Račkemu krajinskemu parku

Predvideval sem, da bom videl sončni vzhod, vendar me je na prvem vzponu pozdravilo sonce, ki je že bilo za tri prste visoko.

Ob poti sem vsakih nekaj km natrgal in jedel slive. Računam, da sem jih na celi poti pojedel kakšnih 30 komadov. 

Prva 10-ka je minila brez posebnosti. Pot skozi krajinski park je kot vedno odlična - malo po kolovozu, malo po makadamu. 

Prvi krajši postanek sem naredil pri lovskemu domu Rače. Na dvorišču imajo vodovodno pipo, vendar je bila ograja zaklenjena. Brez veliko razmišljanja sem ograjo preskočil in se na 12 km prvič napil. 

Ves čas sem žvečil slive, ki sem si jih zataknil za hlače. 
Nameril sem se proti drugi postaji, to je proti domu moje tašče. Na približno 16 km sem zopet spil malo vode, pojedel grm borovnic, 2 paradižnika direkt iz vrta. Za po poti sem vzel še 2 paradižnika in hruško.
Usmeril sem proti Dravskemu dvoru. Preizkušal sem nožne mišice in presenetljivo - nič še me ni bolelo. 
20-ka se je obrnila nekje v Dravskem dvoru. Takrat sem prvič prišel iz sence in sonce je pričelo sijati neposredno name. 
Še vedno sem bil precej presenečen, ker sem bil pri 20-ki tako svež, kot da sem pravkar pričel teči. 
To mi je dalo poguma in sem se odločil, da spremenim plan in namesto načrtovanih 20 pretečem 30 km. 
Na poti mimo letališča in koruznih polj sem odtrgal mlado koruzo. Nikoli je še nisem jedel surove. 
Počasi sem jo jedel kakšna 2 kilometra.
Razmišljal sem, da mi je dala več energije kot katerikoli energijski gel ali suho sadje, ki sem ga včasih jedel po poti.
Pri hočki gramoznici je kljub zgodnji uri (8:00) pričelo pripekati in temperatura je bila že okoli 26 stopinj.
Kolebal sem med tem, kaj naj naredim.
Naj se obrnem proti domu, pokličem ženo, naj pride pome?
Mišice in kite so še vedno delovale brez pritoževanja, zato sem se odločil, da še malo podaljšam. 
Naslednjič sem pil pri 30 km v Slivnici pri Maranati. Takrat je tudi padla odločitev: danes ali nikoli. Do doma je še okoli 5 km, vendar lahko naredim še kakšen manjši krog doma.
Tako sem tudi naredil. Tekel sem skozi Slivnico, Radizel v Fram in nato proti Rančam. Zopet sem pil v Radizelu pri Curleku in v zgornjem Framu pri izviru na cesti proti ribogojnicam. 
Nato sem tekel naravnost proti domu.
500 m pred domom sem poklical ženo in ji rekel: "Hitro se obleci v tekaško opravo, potrebujem zajčka za zadnje kilometre." 
Ko sem zavil na dvorišče, je GPS kazal 38 km. Polil sem se z vrtno cevjo, še malo spil in z ženo sva se odpravila še na zadnje kilometre. 
Še vedno nisem čutil nobenih hujših bolečin, tudi nobenega znamenitega 'zidu' ne.
Zadnji kilometri so minili v popolnem osredotočenju. Ne znam drugače zapisati, vendar je bil občutek popolnoma drugačen, kot je običajni tekaški trans. 
V tekaškem transu namreč dobim občutek, da lahko tečem kolikor dolgo želim, vendar so to klasične 'sirene'. Sirene, ki te zvabijo na čeri, da se na njih pobiješ.
No, ta občutek osredotočenosti je bil drugačen. Telo je res bilo topo in neobčutljivo na bolečino, vendar mi je možgan deloval popolnoma nezamegljeno, jasno in čisto. 
Zato tudi na koncu nisem doživel neke hujše evforije, kot sem jo pričakoval. Nobenega ognjemeta, nobenega častnega sprejema :).
Po teku sem se zopet stuširal kar z vrtno cevjo in se potem sprostil v bazenu. 
Času 4:23 se resni tekači verjetno lahko samo posmehnejo, vendar je zame to odlično, ker sem računal nekje na 4:30-4:40. 

Takrat, že v bazenu, me je zgrabil prvi krč v triceps, ki sem ga komaj komaj raztegnil. 
Kljub magnezijevim šumečim tabletam me je kasneje zgrabil še en krč v hrbtno mišico. Zaradi ženinih masaž je tudi ta kmalu uplahnil.

Sedaj, dva tedna po maratonu še vedno okrevam. Kako? Po post-marathon programu Hala Higdona seveda! 
0-čti teden brez teka. V tem tednu sem se zmotil in že tretji dan po maratonu odtekel 8-ko. Nato sem program še enkrat natančno prebral in videl, da sem se zmotil in da bi moral počivati.
Nič hudega. Zato sedaj tečem kratke, 4-6 km teke in prav pogrešam 1 in 2 urne dolge teke. Ampak saj bo, čez kakšen teden!

Bralec se bo verjetno začudil, da sem več pisal o tem, kolikokrat sem pil in kaj sem jedel med tekom, kot o samem teku. Vendar, občutek mi pravi, da brez pogostega pitja in sadja tega teka ne bi tako enostavno zmogel...

Za konec hvala Izi-ju in njegovim številnim pep-talkom, ki mi jih je pošiljal preko Endomonda in seveda ženi, ki me je vlekla skozi zadnje kilometre.

sobota, 10. avgust 2013

Priprave na moj prvi maraton (julij 2013)

Začelo se je v začetku julija, ko sem se odločil, da malenkost spremenim  tekaško rutino. Na tihem sem upal, da se lahko do jeseni pripravim za maraton. Nikomur nisem o tem govoril, ker - saj veste - če se ustiš in potem ne izpolniš obljube ...

Na spletu sem iskal primeren program za maratonski trening. Naletel sem na tega: http://www.halhigdon.com






Program obljublja, da vas v 18 tednih pripravi na maraton (tudi za 10 ali 21).
Ogledal sem si urnik in se odločil, da preskočim prvih 10 tednov, ker sem v podobnem ritmu tekel že do sedaj. 20-ka mi tudi ni predstavljala večjih težav.

Drugi razlog je, da sem ciljal na maraton v začetku septembra. Do takrat pa je bilo samo 8 tednov.
Program je dokaj zanimiv in dinamičen: vsebuje tri zaporedne tekaške dni (torek, sreda, četrtek). Torkov in četrtkov tek je krajši (8km), sredin tek je malenkost daljši (10-13 km). V soboto je na sporedu dolgi tek (20-32 km). V nedeljo je poljubni trening (karkoli, samo tek ne). Tempo tek se spreminja: včasih je v torek, v sredo ali v četrtek.
Navodila so tudi tako napisana, da so me potolažila, npr.:

" How fast is "comfortably easy?" That might vary from day to day. On Tuesday after a day's rest, you might find yourself running faster than race pace. On Thursday after two days of running, your pace might be significantly slower." (http://www.halhigdon.com/training/51138/Marathon-Novice-2-Training-Program)
Ponedeljek in petek sta namenjena počitku.
Najbolj so me skrbeli dolgi teki. Sicer sem že pretekel 32 km, ampak to je bilo 1x na mesec. Po tem programu bi naj pretekel takšno razdaljo vsaki teden!
S prvim julijem sem pričel. 
Kljub trem zaporednim  kratkim tekom na teden sem se izvrstno počutil, celo bolje, kot običajno, ko sem tekel vsak 3-ji dan.

Tudi dolgi teki so šli brez težav, vse do četrtega tedna. Takrat pa...

Na dolgi tek četrtega tedna (oz. po originalnem programu 13 tedna) sem se odpravil zvečer, ker je bilo zelo vroče, okoli 32 stopinj. Za vsak primer sem s sabo vzel 2 pollitrski plastenki vode.
Odpravil sem se proti Polskavi, nato sem zavil proti krajinskemu parku Rače.
Prvo plastenko sem spraznil po 6 km.Ko sem odpil požrek, je voda v plastenki neprijetno klokotala in se prelivala, kar me je precej iritiralo. Najprej sem poizkusil iztisniti zrak. Malo je bilo bolje, vendar me je še vedno motilo, zato sem jo spraznil do konca.
Drugo plastenko sem sprazil že pri 12 km. 
Ko sem tekel skozi krajinski park, mimo ribnikov, je bilo zadušljivo in kar čutil sem, kako mi zmanjkuje energije. 
Na hitro sem se odločil in poklical ženo, naj pride po mene. Počasi sem še tekel skozi Podovo in Brezulo in razmišljal, če je res vročina razlog, da mi ne gre. Nisem čutil, da bi bil dehidriran.
Po teku sem se o tem prepričal - vročina je eden izmed faktorjev, ki vpliva na povečano porabo glikogena v mišicah (Coursera - Exercise Physiology).
Očitno je že tako moralo biti. Zaradi tega sem preživel prijeten večer z ženo, ki ga drugače najverjetneje ne bi. Ko sva se vrnila domov, so otroci že spali, midva sva se ohladila v bazenu in se še nekaj časa pogovarjala v čudoviti zvezdnati noči.

Sprijaznil sem se, s tem dolgim tekom nisem izpolnil plana in zato sem medtedenske kratke teke povečal za 2 km. 
Planiral sem tudi, da bom naslednji dolgi tek - 5. tedna povečal iz 20 na 25 ali 30 km. Ampak plani se niso ravno izšli... (več o tem naslednjič)






petek, 9. avgust 2013

Janezov krog 2012 (9-12km).

Tek v spomin Janeza Faleža 2012 (9-12km).

Na lep decemberski dan sem na FB dobil Markovo povabilo: Janezov krog 2012. Nikoli še nisem slišal za ta tek, me pa je zanimal, ker je bil v bližini (Orehova vas - Hotinja vas - Radizel - Slivnica).

Zbralo se nas je med 30-40, razen Marka nisem nikogar poznal. Pa saj nisem prišel klepetat, prišel sem tečt. 



Vreme je bilo za tek idealno. Sem že omenil, da najraje tečem pozimi, ko je med 0 in 6 stopinj nad ničlo?
Od bivše trgovine v Hotinji vasi smo v skupini odpeketali do Markovega doma, kjer smo napolnili zaloge tekočine in zaužili surovine za tvorbo glikogena. Hvala Dominiki, za odlično pecivo in čaj.


Nato smo odtekli do slivniškega pokopališča, kjer smo se na kratko zbrali ob Janezovem grobu. 

Nato smo se razdelili v dve skupini: prvi, hitrejši, je tempo narekoval Miro. 

Rekel je, da bo narekoval 5:30 na km. Odločil sem se, da se jim pridružim, čeprav je to zame že kar hud tempo.

Nekje po petih km ugotovim, da pravzaprav tečemo 4:45/km in da je to zame malenkost prehitro. Upočasnim na tempo, ki je malo višji od mojega udobja.

Trasa poteka po makadamski cesti ob avtocesti in ima več odcepov proti cilju, kjer se lahko vsak sam odloči, koliko bo pretekel (8-12 km). Ker sem se dobro počutil, sem ubral kar najdaljšo. Po poti sem se prijetno zaklepetal z enim tekačem, katerega ime sem sedaj pozabil.
Skozi naselje Agrarna smo se obrnili nazaj proti Hotinji vasi.
Kljub navidezno udobnemu tempu sem se presenetil in zopet izboljšal svoj osebni rekord na 1:02 na 12 km. 
Ugotovil sem, da je zelo koristno včasih teči z mnogo boljšimi od sebe, ker me potegnejo in gre hitreje, kot tečem sam. 

Sicer pa, hitrost in razdalja sploh nista pomembna.      

Nisem poznal gospoda Janeza, vendar se mi je takšen način počastitve človeka eden izmed najlepših.

Poleg tega - tek okoli Božiča je nekaj posebnega. To je čas, ko večina polni svoje glikogenske zaloge,  ki jih le redko izkoristijo :). 
Med tekom v tem času imam čas razmišljati o novem upanju, rojstvu, preobratu noči v dan in odrešenju.  

Več slik je tukaj.

četrtek, 8. avgust 2013

Slovenjegraški tek miru 2012 (10 km)

Slovenjegraški tek miru 2012 (10 km) je bil napovedan v prijetnem jesenskem terminu (21.10.2012). Tek šteje tudi za štajerko-koroški pokal.
Tega teka sem se prav veselil, ker mi je uspelo prepričati ženo in sina, da se ga tudi udeležita.
Jutro je bilo dokaj hladno in megleno, kot se za ta del Slovenije spodobi.
Vedno, ko sem na Koroškem, dežuje ali pa vremena ni.
Presenetila me je urejenost ulic na štartni lokaciji in število udeležencev.
Najprej so odtekli najmlajši. Sin je tekel na 1 km brez posebnih predpriprav (razen treningov nogometa) in je brez težav konkuriral vrstnikom.
10km proga je dokaj zanimiva: štirje asfaltni krogi po 2,5 km. Še dobro, da prej nisem vedel, da je več krogov, ker jih zelo nerad tečem. Zdi se mi, kot da sem hrček v kolesu.
Temperatura in megla ste se po štartu dvignili. Dišalo je po jeseni.
Z ženo sva skupaj tekla kakšen kilometer, nato sva se ločila.
Kljub temu, da sem so me najhitrejši prehiteli (nekateri celo 2x), sem bil zadovoljen, ker sem tekel osebni rekord. Žena tudi. Nekaj časa je tekla z eno starejših tekmovalk, gospo Kazimiro. Kljub letom (78) je gospa neverjetno hitra in fit. To so pravi življenjski zgledi!




Na cilju smo dobili lepe spominske majice in kosilo v hotelu Slovenj Gradec.  
Kljub temu, da je bil za tekače na voljo mesni golaž, sem se nasitil, predvsem po zaslugi prijaznega natakarja. Ko je videl, da obupano gledam v lonec z golažem, me je vprašal, če mi lahko kako pomaga. Razložil sem mu, da meso ni po mojem okusu. Prijazno me je napotil v jedilnico 'za redne goste hotela' in rekel, da naj si izberem, kar želim in da najverjetneje se bo že našlo kaj brezmesnega. Takšen odnos in postrežba ostane v spominu!  



Zadovoljni smo se odpravili proti domu, na kostanjev piknik zakonskih skupin v Slivnici, s katerimi smo preživeli prijetno popoldne. Izpolnjen dan, moram priznati.



torek, 6. avgust 2013

Ptujski mali maraton 2012

Zgodba s ptujskim malim maratonom 2012(21km) je prav hecna.

Prične se tako.
Junija 2012 sem planiral, da se zopet udeležim 10-ke na Eko maratonu. Zaradi službene poti na Poljsko v istem terminu je ta opcija odpadla. Priznam, malo sem bil potrt zaradi tega, ker mi je lanska udeležba ostala v prijetnem spominu. Nenazadnje je bil to moj prvi uradni organizirani tek.

Mislim, da je bilo dva dni pred ptujskim malim maratonom, ko me je Izi vprašal, če se ga bom udeležil. Kako, saj sploh nisem vedel, da obstaja ta tek!
Ker se moje življenje sestoji iz večinoma spontanih in v-zadnjem-trenutku odločitev, sem se odločil, da se ga udeležim.
Ker sem ta teden že tekel dolgi tek (20 km), sem se odločil za 7km razdaljo.

Na dan teka sem se odpravil na Ptuj, vendar sem se zmotil v uri pričetka in sem bil eno uro prezgoden - prijave se še niso niti pričele.
Ko so odprli mizico z registracijo, sem se zaklepetal z gospodičnami na prijavi. Dobil sem prijavnico in jo izpolnil. Obkrožil sem 7km.
Prijavnico oddam in se oddaljim od prijavne mize.

Naenkrat me nekaj 'piči', grem nazaj do gospodične, ki je pobirala prijave in prosim za svojo prijavnico. Mislila je, da sem si premislil in da ne bom nastopal.
"Ne, samo eno majhno spremembo bom naredil", sem rekel.
Prečrtal sem 7km in obkrožil 21km.
Bo kar bo.
Nato srečam Izija in Jožeta. Nisem vedel, da tudi on teče. Česa vse nisem takrat vedel!
Vzdušje na štartu je bilo odlično. Zagnali smo se po dravskem nabrežju proti mestu Ptuj.
Kmalu so resni tekači pobegnili naprej, jaz pa sem kot ponavadi capljal v zadnji četrtini.
Kmalu me je dohitela tekačica, s katero sva nato skupaj tekla do polovice (10km). Razvil se je prijeten klepet, med katerim mi je povedala, da je iz Filipinov in da je to njen prvi polmaraton.
Rekla mi je, da je opazovala moj način teka od zadaj in da izgleda tako mehko, kot da ne porabljam nobene energije za premikanje.
Če bi to bilo res! To je fasada, v resnici pa sem se precej mučil, najverjetneje zaradi dolgega teka pred dvema dnevoma.
Na polovici se proga obrne nazaj, tako da se počasnejši in hitrejši tekači srečujejo v obraz.
Kasneje mi je Izi rekel, da me je pozdravil, ampak jaz sem bil očitno v takem transu, da ga sploh nisem opazil. Čeprav sem mu odzdravil!

Na 10km obratu sem malo pospešil. To pomeni iz 10km/h na 10,5 km/h :)

Pri 15 km sem si zadal cilj, da dohitim starejšo gospo, ki  je tekla pred mano. Lažje razmišljati, kot storiti! Potreboval sem 3 km, da sem jo dohitel. Če bom jaz pri 70-ih tako tekel, ....!

Zadnja dva kilometra sem v 'zavetrju' sledil tekačema, od katerih je imel eden majico ljubljanskega maratona. Takrat mi še ni bilo razumljivo, kako lahko nekdo preteče takšno razdaljo.



S tem tekačem sva najmanj 5x prehitela drug drugega. Kako smešno to izgleda! Predstavljajte si, da se na AC - vrhniškem klancu prehitevata dva polno naložena madžarska kamiona. No, tako.

Zadnji kilometer me je evforija kar nesla po zraku, tudi zaradi navijačev ob progi. Vklopil se mi je sedaj že dobro znani stavek "Pa če crknem!" in dal vse od sebe. To je tista finta, ko glava prevlada nad telesom in ga postavi kot.

V cilju je bilo dobro poskrbljeno za nas. Tudi brezmesna mineštra, katere sem bil ekstra vesel. Meso mi že nekaj časa več ne ustreza.

Za konec pa še dve fotki z Izijem:


Izkazalo se je, da telo zmore več, kot sem si mislil. Do takrat mi je bilo nepredstavljivo preteči 20 km večkrat v enem mesecu. Sedaj sem uspel kar 2x v par dneh. Vse se da, samo zobe je treba stisniti.










Drugo leto teka - Tek ob Dravi 2012.

V letu 2012 so mi najbolj ostali v spominu: mariborski tek ob Dravi 2012 (10km), ptujski mali maraton 2012(21km), slovenjegraški tek miru 2012 (10 km) in tek v spomin Janeza Faleža (12km).

Prvi (tek ob Dravi) zaradi tega, ker je bilo zelo vroče, okoli 30 stopinj.
Na tek sem se odpravil z družino, ki so me vzpodbujali na štartu in cilju. Neverjetno, koliko motivacije mi da družina!





Pred štartom sva se slišala in dobila z Gregorjem (spodaj levo), ki je že dolgoletni tekač (v nasprotju z mano).




Tek se prične na Mariborskem otoku, nadaljuje po levem bregu Drave do peš mostu in nato vrne po desnem bregu Drave do otoka.
Tekel sem z Merellovimi barefootkami, katere sem zadnje čase malo zanemaril.
Na trenutke se mi je zaradi vročine zdelo, kot da capljam na mestu.
Zadnji kilometer sem jih sezul in po prijetni gozdni potki na otoku tekel povsem bos. Čudovita izkušnja, predvsem zaradi mehke podlage.

Čas na progi je bil daleč od želenega, vendar je sam užitek pri teku premagal to nepomembno malenkost :)

Po teku smo šli na veliko pico k Baronu, ker je potrebno nadomestiti izgubljene kalorije.





petek, 2. avgust 2013

Drugo leto teka, zima 2012


V leto 2012 sem se odpravil v pravem ritmu, tek vsake 3 dni, med 7 in 17 km proge. Po katerem programu, boste vprašali? Takrat za tekaške programe še slišal nisem .... :)

Ko je bil mraz res hud, sem oblekel ninđa kapo.
Ko je bil mraz še hujši, sem s sabo vzel še ženo, ki je tudi začela teči malo za mano.

Februarja je padla (zame) magična meja 20km. Sicer sem se zadnja 2 km bolj plazil kot tekel, ampak trenutek, ko mi je programček Endomondo v slušalke rekel "Twenty kilometers", je bil zelo čustven. Jokal sem, kar še na pogrebih ne počnem.

Podobno, kot pri 10-ki, sem moral tudi sedaj čez en teden ponoviti razdaljo, da sem preveril, če je res možno preteči 20 km. Kakšno okrevanje neki... tekel sem, če sem lahko, drugače sem pač poklical ženo, naj pride po mene.








Tečem, ker lahko. Začetki - marec 2011.

Ob poplavi raznih tekaških blogov sem se tudi jaz odločil, da občasno zapišem nekaj besed o mojem dvonožnem premikanju skozi svet.

Drugi razlog je Izi, ki tudi zapisuje svoje tekaške podvige.

Tretji razlog je skupina pripadnic ženskega spola, ki so me zadnjič ustavile ob cesti in me vprašale, zakaj tečem. Moji odgovori so bili blago rečeno neprepričljivi, sem opazil na njihovih obrazih.

O razlogih mojega početja se že nekaj časa ne sprašujem več, ker vedno zvenijo ... patetično. Ugotovil sem, da nima smisla razlagati svojih razlogov drugim, ker se v njih ne najdejo.

Toliko za uvod.

Torej, pred 2 in pol letoma sem začel teči (marec 2011). Po 35 letih ne-teka. 

Tek sem vedno sovražil, še iz časov OŠ in prisiljenih 600m tekov in krosov. Vedno sem bil zadnji ali morda predzadnji. Predzadnji v primeru, če je bil kakšen sošolec kaj bolan ali poškodovan. Bilo mi je neverjetno, kako lahko sošolci tečejo tako hitro. Tudi v tistih 60m šprintih sem glede na čas gagal nekje odzadaj.



Marca 2011 sem začel teči kar tako, brez pravega razloga.
Nekega dne sem obul copate in šel v gozd. V povsem neprimernih copatih za tek. Takšnih trdih Salomonkah, z debelim pohodniškim profilom. 

Malo sem hodil, malo tekel. Vsaki drugi dan. Če sedaj gledam nazaj, najverjetneje prepogosto. 
Hvalabogu, da sem kmalu našel knjigo - Tek za začetnike - 13. tedenski program. Seveda programa nisem dobesedno upošteval, ampak sem tekel več, kot hodil. Prve tri mesece sem hodil-tekel na 2,5 km progi. Očitno še v pravih mejah, ker me nikoli ni pretirano bolel kakšen del telesa zaradi teka. Po treh mesecih sem se nagradil s tapravimi tekaškimi trail Salomonkami.

Maja 2011 sem zmogel že 5 km (začetek meseca), kar mi je bil zame čisto neverjeten dosežek. Konec istega meseca sem podaljšal na 7,5 km. 
Pred kratkim sem bral blog nekoga, ki je zapisal, da je v prvem mesecu, odkar je začel teči, zmogel 20km. 
Jaz takšne genetske predispozicije seveda nimam.

Julija istega leta mi je nekajkrat uspelo preteči 9,6km. Zakaj ne 10? Verjetno zaradi psihološke meje, da te razdalje ne zmorem.

Avgusta 2011 je padla prva desetka in čez dva dni zopet, samo da se prepričam, če jaz to res zmorem. Dobro se spomnim, bilo je v Veržeju, kjer sem poleg proge ob Muri še malo krožil po kasaški progi okoli nogometnega igrišča in bežal pred komarji.

Prvo leto tekaških poizkusov sem okronal z nastopom na Eko maratonu (10km).


Do konca leta 2011 sem podaljšal na 17 km in kljub mrazu sploh nisem prekinil s tekom. Ugotovil sem, da mi zimski meseci veliko bolj ustrezajo, kot poletje.

Tako, to je bil prvi zapis in prvo leto mojega teka.