Imam čudno manijo, ki me vsake toliko nažene iz doline proti vrhu Pohorja.
Z Arehom imava poseben odnos, še posebej z Ruško kočo, predvsem zaradi orehovih palačink.
Že nekaj dni se mi je motalo po glavi, da svojega letošnjega jesenskega skoka na Pohorje še nisem opravil.
Predvsem v petek sem razmišljal že ves dan, da bi se zvečer odpravil malo 'ven'.
Obstaja razlika med tem, da greš 'ven' in da greš 'ven'.
Običajno ljudje v petek popoldan razmišljajo, da bodo šli zvečer 'malo ven' - se razkoščičili v kakšni špelunki in možgane premlatili z obilno dozo česarkoli, kar bo pri roki. Ven, v torturo preglasnega surrounda, kjer ne moreš komunicirati s soborcem, brez da izkašljaš glasilke na šank, kjer jih kelnarca psihoanalitično preuči in svetuje novo terapijo v obliki Kleiner Feiglinga.
Hvalabogu, to obdobje je pri meni mimo, itak je predolgo trajalo. Bilo je kul in fajn, ampak zbogom in hvala za vse ribe.
Malo po četrti sem skočil v tekaško opravo in copate (da, nihče ni hotel kupiti mojih 'preozkih' Nike Free, zato so dobile drugo šanso) in se odpravil 'ven' - kompas je kazal smer proti vrhu Pohorja. Za vsak primer sem vzel naglavno svetilko. V tem času zna že hitro pasti tema.
Ko sem tekel mimo framske oljarne sem prvič opazil tablo - Areh- 4 ure hoje. Pomislil sem, to bo šlo v polovički te napovedi. Mimo framske cerkve proti Kopivniku je razmeroma prijeten vzpon, ki se nadaljuje proti Planici. Kot sem predvideval, se je stemnilo zelo hitro in na ozki cesti sem bil skoraj čisto sam.
Luna ni kaj prida pomagala pri osvetljevanju, ker je bil zadnji krajec. Ampak - bolje kot nič. Vsaj nekdo me je spremljal.
Temperatura je bila prijetna, okoli 10-12 C. Za Planico ozka cesta vodi skozi pohorske gozdove in res, neverjetno prijeten občutek je teči skozi 'tunel', ki ga oblikujejo krošnje nad cesto.
Pred pol leta sem prenehal uporabljati slušalke med tekom in tudi sedaj jih nisem imel. Celo kapuca me je motila, ker zaradi njenega šumenja nisem dobro slišal okolice. Ko tečeš ponoči skozi gozd, so edino čutilo, ki deluje na polno - ušesa.
Ne hitro stisnem enega selfija za spomin:
Vmes me 'napadejo' štirje psi - pri Pohorcih je nekaj povem normalnega, če pes smatra cesto poleg dvorišča za svoj teritorij. Enega sem počohal za vratom, drugi je bil malo večji ovčar in sva se raje kar na daleč pomenila, da sva pravzaprav oba nekonfliktni osebnosti. Tretji mi je pokazal samo oči, vendar sem po odmaknjenosti od tal sklepal, da je oblečen v takšno čisto nizko pasje telo. Morda se je bal moje utripajoče rdeče kresničke. Četrti se je penil od daleč.
Tudi ob cesti skozi gozd so me pozdravljale razne živalice - ne vem točno katere, ker so sem videl samo oči. Po razdalji med očmi sem ugotavljal - je srna? Morda mačka? Lisica? Merjasec?
Zadnji del, poti, kjer se lokalna cesta Planica-Areh priklopi glavni cesti Hoče-Areh me je presenetil popolnoma nov asfalt. Dohiteli so me Mateja in otroci, s katerimi smo bili dogovorjeni, da me počakajo in poberejo pri Ruški koči. Odpil sem nekaj požirkov vode, ki so mi jo prinesli in s težkimi nogami nadaljeval zadnje tri km.
Sledilo je klasično samoprepričevanje in boksanje v bedra, ki več niso ubogala.
Na vrhu, po 2h20, 19 km dolžine in 1100 m vzpona - so me pričakali moji dragi, čudovit razgled na nebo, veliki voz, brez svetlobnega onesnaženja.
Z Arehom imava poseben odnos, še posebej z Ruško kočo, predvsem zaradi orehovih palačink.
Že nekaj dni se mi je motalo po glavi, da svojega letošnjega jesenskega skoka na Pohorje še nisem opravil.
Predvsem v petek sem razmišljal že ves dan, da bi se zvečer odpravil malo 'ven'.
Obstaja razlika med tem, da greš 'ven' in da greš 'ven'.
Običajno ljudje v petek popoldan razmišljajo, da bodo šli zvečer 'malo ven' - se razkoščičili v kakšni špelunki in možgane premlatili z obilno dozo česarkoli, kar bo pri roki. Ven, v torturo preglasnega surrounda, kjer ne moreš komunicirati s soborcem, brez da izkašljaš glasilke na šank, kjer jih kelnarca psihoanalitično preuči in svetuje novo terapijo v obliki Kleiner Feiglinga.
Hvalabogu, to obdobje je pri meni mimo, itak je predolgo trajalo. Bilo je kul in fajn, ampak zbogom in hvala za vse ribe.
Malo po četrti sem skočil v tekaško opravo in copate (da, nihče ni hotel kupiti mojih 'preozkih' Nike Free, zato so dobile drugo šanso) in se odpravil 'ven' - kompas je kazal smer proti vrhu Pohorja. Za vsak primer sem vzel naglavno svetilko. V tem času zna že hitro pasti tema.
Ko sem tekel mimo framske oljarne sem prvič opazil tablo - Areh- 4 ure hoje. Pomislil sem, to bo šlo v polovički te napovedi. Mimo framske cerkve proti Kopivniku je razmeroma prijeten vzpon, ki se nadaljuje proti Planici. Kot sem predvideval, se je stemnilo zelo hitro in na ozki cesti sem bil skoraj čisto sam.
Luna ni kaj prida pomagala pri osvetljevanju, ker je bil zadnji krajec. Ampak - bolje kot nič. Vsaj nekdo me je spremljal.
Temperatura je bila prijetna, okoli 10-12 C. Za Planico ozka cesta vodi skozi pohorske gozdove in res, neverjetno prijeten občutek je teči skozi 'tunel', ki ga oblikujejo krošnje nad cesto.
Pred pol leta sem prenehal uporabljati slušalke med tekom in tudi sedaj jih nisem imel. Celo kapuca me je motila, ker zaradi njenega šumenja nisem dobro slišal okolice. Ko tečeš ponoči skozi gozd, so edino čutilo, ki deluje na polno - ušesa.
Ne hitro stisnem enega selfija za spomin:
Vmes me 'napadejo' štirje psi - pri Pohorcih je nekaj povem normalnega, če pes smatra cesto poleg dvorišča za svoj teritorij. Enega sem počohal za vratom, drugi je bil malo večji ovčar in sva se raje kar na daleč pomenila, da sva pravzaprav oba nekonfliktni osebnosti. Tretji mi je pokazal samo oči, vendar sem po odmaknjenosti od tal sklepal, da je oblečen v takšno čisto nizko pasje telo. Morda se je bal moje utripajoče rdeče kresničke. Četrti se je penil od daleč.
Tudi ob cesti skozi gozd so me pozdravljale razne živalice - ne vem točno katere, ker so sem videl samo oči. Po razdalji med očmi sem ugotavljal - je srna? Morda mačka? Lisica? Merjasec?
Zadnji del, poti, kjer se lokalna cesta Planica-Areh priklopi glavni cesti Hoče-Areh me je presenetil popolnoma nov asfalt. Dohiteli so me Mateja in otroci, s katerimi smo bili dogovorjeni, da me počakajo in poberejo pri Ruški koči. Odpil sem nekaj požirkov vode, ki so mi jo prinesli in s težkimi nogami nadaljeval zadnje tri km.
Sledilo je klasično samoprepričevanje in boksanje v bedra, ki več niso ubogala.
Na vrhu, po 2h20, 19 km dolžine in 1100 m vzpona - so me pričakali moji dragi, čudovit razgled na nebo, veliki voz, brez svetlobnega onesnaženja.
Tek v temi ima svoje dobre strani - predvsem ni okolice, ki bi motila misli. Na trenutke se zdi, da okolica ne obstaja in da tečeš na tekočem traku. Še druga čutila poleg vida pridejo na svoj račun.
