Ker sem na prisilnem tekaškem dopustu (ne moreš verjeti, kako hitro se to lahko zgodi :), sem se odločil zbrati in zapisati spomine za poskakovanje po Cannesu, Francija.
Splet okoliščin in dogodkov me je v septembru 2013 pripeljal v Cannes. V prvi meri je to bila konferenca, predavanja in sestanki mednarodne projektne skupine, s katerimi pripravljamo nove vodstvene učne programe in certifikacije.
Morda se komu zdi, da so takšna potovanja 'čista uživancija'. Če to rad počneš, je to res. V večini primerov takšni delovni sestanki izgledajo: doma --> vlačenje po letališčih kakšen dan --> vlak --> hotel --> avtobus --> ponovno šetanje po letališču ali dveh --> doma.
Ugotavljam, da sem končno vzljubil letališča in potovanja. Potreboval sem dolgo - kakšnih deset let.
Ogled mesta, v katerega potujem, je običajno skrčen na čas, ko iščem hotel ali grem nazaj na letališče. Od okolice imam običajno prav malo ali nič.
Ne tokrat, sem si rekel.
Hvalabogu, da mi je žena spakirala tekaško opremo. Kljub celodevnemu napornemu delu sem si zjutraj utrgal urico in se s tekaškim korakom 'sprehodil' po znameniti Promenade de la Croisette.
Tekel sem po promenadi proti mestu Antibes. Pot ob plaži je lepo urejena, asfaltirana, s parki, samodejnim zalivanjem in večinoma plačljivimi vhodi na plažo.
Po treh kilometrih se promenada, hoteli in idila konča in prične se dokaj navadna cesta ob morju. Toliko o glamurju in prestižu Cannesa. Zrak je bil vlažen in ni omogočal normalnega potenja. Na poti sem srečal veliko tekačev - morda 50. Večina jih je nosila majice Tata Consulting, ki je indijska multinacionalno svetovalno podjetje. Kasneje sem ugotovil, da so imeli letno konferenco v Cannesu. Mislim, da je to odličen način za povezovanje sodelavcev. Tudi DOBA Fakulteta, s katero sodelujem, je letos organizirala skupinsko prijavo na Radence.
Tek sem nadaljeval skoraj do mesta Antibes, do (še ene) peščene plaže, kjer sem se obrnil nazaj.
Preizkušal sem nove copate Nike Free 5.0, ki sem jih kupil pred kratkim.
Še vedno imam zelo mešane občutke o njih. Splošen občutek je zelo lahkoten, pravzaprav najboljši do sedaj. Podoben občutek svobode, kot ga imam pri mojih starih barefoot copatih (Merell TrailGlove), vendar z dodatnim blaženjem.
Medtem ko so Merell-ke trše in omogočajo skoraj neposredni občutek tal, so Nike mehki kot pena.
Vendar - na žalost so mnogo preozki. Pravzaprav onemogočajo, da se prsti ob pristanku pravilno razprejo. Drgnjenje prstov in nohtov drug ob drugega postane moteče po 7-8 km.
Nike Free sem kupil zato, ker so moji drugi stari Nike Breathe Pegasus 28 po 1500 km že precej zdelani. Ugotovil sem tudi, da mi Pegasuske konstantno dražijo ahilovo tetivo.
Nastopila je večna tekaška dilema: potrpeti in čakati, da se novi copati prilagodijo ali nabaviti druge. Nisem se še odločil - naj ostanejo v rotaciji, medtem, ko se iskanje svetega grala tekaškega copata nadaljuje.
No, pa se vrnimo nazaj v Francijo.
Zvečer, po konferenci, sem uspel najti brezplačen vhod na plažo (imenoval sem ga Vhod za rajo) zaplavati v morju. Morje je bilo kljub koncu septembra še toplo (vsekakor toplejše kot avgusta v Šibeniku).
Videl sem zanimiv kontrast:
Ta gospa na desni bi verjetno raje sedela v ferrariju na levi ali pa na terasi hotela Carlton, na katero se naslanja.
Težko rečem, da si je gospa zaslužila beračenje. Še težje rečem, da si je lastnik ferrarija le-tega zaslužil. Vsekakor pa je njena izbira lokacije opravljanja posla - podjetna poteza.
Za konec:
Res je, v tem blogu so še druge teme razen teka. Hotel sem pokazati, da lahko s tekom bolje, ceneje, hitreje in prevsem bolj intimno spoznaš tuje mesto. Srečal sem galebe, ljudi, ki čistijo pločnike, zgodnje sprehajalce in tekače in pozne zabavljače. In seveda - samega sebe.
