Dober stavek, da pritegnem pozornost, ne?
Letenje z letalom je fajn, razen takrat, ko ni.
Tako sem se danes prvič znašel v situaciji, ko je bil let prebukiran. Pa tako malo je manjkalo do doma!
Torej - bil sem v Litvi, v glavnem mestu Vilna (Vilnius). Klasičen projektni sestanek tipa: avto-->letalo-->hotel-->pisarna-->hotel-->letalo-->avto. No, tokrat sem imel za spremembo par ur časa, da si ogledam lepote Litve. Junij je, poletje diši in zeleni in res bi bilo škoda, če ne bi izkoristil prilike.
Bottomline: Litva je lepa in vredna obiska. Ačiū!
Natančneje:
No, ne samo profane lepote, tudi naravno-zgodovinske:
In seveda moje najljubše - kulinarične:
Dovolj smo cedili sline, gremo nazaj na prvotno štorijo.
Iz Vilne sem brez težav priletel na Dunaj. Samo še skokec do Zagreba in sem praktično doma... vendar sem se prehitro veselil.
Zaradi over-bookinga.
Saj ste že slišali za to, ne? To se zgodi takrat, ko letalska družba proda več letalskih kart, kot je sedežev na letalu.
Na prvi pogled se zdi barabinsko od letalske družbe, da si dovoli prodati več sedežev, kot jih ima letalo. Ali pa računajo, da bo eden potnik viška sedel na wcju, drugi pilotu v naročju, tretji se bo cartal s stevardeso za tisto zavesico, četrti pa se bo stisnil v prostor za prtljago.
Na drugi pogled seveda ni tako neumno. Znajo računati z verjetnostmi.
Po moje so analizirali veliko število letov in izračunali verjetnost pojava zamudnika v odvisnosti od časovnega razmika med povezovalnima letoma. Verjetno je formula nekaj takega:
P(a)=f(t2-t1) pri čemer je
P(a) verjetnost prihoda potnika a
t1 čas prihoda prvega letala, t2 čas odhoda drugega letala.
Manjša je časovna razlika, manjša je verjetnost, da se potnik pojavi.
Ker niso vsi rojeni ali natrenirani letališki tekači (to je hkrati tudi odgovor na vprašanje: "Zakaj imam vedno obute tekaške copate, ko potujem z letalom?").
Že dan pred letom mi je bilo jako sumljivo, da nisem mogel narediti online checkina na spletni strani Austrian Airlines. Sedim v zatohli hotelski sobi na podstrešju tipičnega socialističnega hotela Conti in se borim z informacijskim sistemom AA. Ne gre. Noče sodelovati. Javlja, API error, karkoli že to pomeni.
Na pomoč priskoči žena. Od doma ji uspelo, da mi je naredila checkin vsaj za prvi let: Vilnius - Vienna.
Zato sem bil freht in sproščen, misleč, da mi bo že uspelo na Dunaju narediti checkin za dalje.
Pristanem na Dunaju, stopim do aparata za čekiranje in me preseneti z napisom, da ni več prostih sedežev.
Čakaj, kako, če pa sem plačal letalsko karto?
Gospod na service desku mi reče, naj grem do vrat za vstop na let in pač počakam, če se morda kdo izmed potnikov ne bo pojavil. Šokiral me je z zamrznjenim nasmeškom, nalimanim na obraz in ki je verjetno videl že mnogo besnih potnikov. Najverjetneje je to najslabše delovno mesto na letališču. Povedati potniku, da ni prostega sedeža zanj, čeprav je plačal. Po mojem se uslužbenci kar grebejo, kdo bo tisti dan zadolžen za to delo.
Kakorkoli in presenetljivo, ni me pretirano ganilo. Bom že nekako, sem si mislil.
Kar ne bi mogel reči za sosednjega potnika pri okencu desno od mene, ki je prav tako izvedel, da ni prostora zanj na letalu. Penil se je, vpil, grozil, jokal, moledoval, obračal oči na belo od togote. Najprej v angleščini, potem v nemščini, na koncu se je obrnil stran od uslužbenca in odšel, pri čemer je spustil sočno "Marš u p*** mat**, J***m vam sve po spisku".
Aha, "naš", sem si mislil.
Nisem bil edini, štirje smo ostali na suhem. Zanimivo mi je opazovati ljudi, ko jih šokiraš. Prvi ekspolodira, druga naredi obraz, kot da so ji vzeli liziko, tretji gre na jok in gleda okoli sebe, kje je skrita kamera.
Drugič se moram spomniti in jih pofotografirati.
Zanimivo, kaj se je zgodilo po tem. Sem mislil, da se to dogaja samo čez lužo. Uslužbenec pri vratih (gate) vzame mikrofon v roko in prične licitacijo: "Ali je kdo od potnikov pripravljen odstopiti sedež, prva ponudba, 250€?".
Ravnokar sem pomislil, kaj se pa greste neke marketinške finte, to ne bo nikoli delovalo, že prileti en Hrvat do njega, češ :"Ja, jaz bi pa imel 250€".
V tem trenutku uslužbencu zazvoni telefon, dvigne slušalko in prostovoljcu pove, da so bili prehitri z licitacijo, da "There is a big probability that some passengers on the connecting flight won't make it in time."
Volunter je odšel z dolgim nosom (in brez 250€), jaz, ki sem prisluškoval, pa sem že skoraj poskakoval od veselja.
Res je bilo, imeli smo srečo, ker je nekaj drugih potnikov imelo nesrečo in niso prišli v času do vrat.
Vsi potniki so se že vkrcali na letališki avtobus in sem končno dobil boarding pass v roke. Bil vesel kot Vorancova mati, ko je dobila solzice.
Pridemo na letalo, v katerm kot običajno smrdi kot v starem sesalcu, se zaženem proti mojemu sedežu ... in vidim, da je že zaseden.
Na MOJEM sedežu 10c že nekdo sedi! Katastrofa, ga takoj obsodim goljufije. Ves prestrašen mi hiti kazati svojo karto. Ukrajinec. Hhm, res imava isti številki sedeža. Slutim zaroto.
Stevardesa pristopi, ker sluti, da bo nastal revolt.
Pred kratkim je bila zaradi tega neka štala na letu družbe United... Ne poznate? Video.
Me odpelje na začetek letala, pohlevno ji sledim, verjetno zaradi rdeče uniforme in ker je dišala po šmarnicah.
Začasno namesti v prvi sedež, v business class poleg nekega zelo nestrpnega japija.
Saj rekel ni nič, samo členke na prsih si je skoraj izpahnil. Verjetno si je mislil, kako so drznili namestiti krnekega klošarja poleg njega, ki je DRAGO plačal za poslovni razred. V mislih je verjetno že pisal jezno protestno pismo upravi letalske družbe, ali pa vsaj piker twit. Skoraj se mi je zasmilil.
Trepetam, kaj pa, če bo letalo res polno in me vržejo dol?
Tukaj v zgodbo stopi ogromen pudelj. Čapi ga bom imenoval.
Končno, ne? Vem, ga čakate že od začetka štorije.
Tako sedim v prvem sedežu in čakam, da se vsi uspejo posesti.
Do letala pripelje še en kombi z zapoznelimi potniki. U šit, še več nebodijihtreba.
Takrat se zgodi.
Takrat vstopi urejena gospa poznih let.
S cuckom na lajni. Takšnim kodrastim, okoli 20 kil, belo-sive barve.
Še preden uspem hudobno pomisliti:"Ja kaj pa se nekateri grejo," na psu opazim napis Emotional support.
V sekundi se ohladim, Čapi pa je že pri meni, stegne svoj slinasti jezik in me poliže po komolcu.
Pogleda me v oči, mi telepatsko sporoči:"Hvala, da si kul."
Za gospo vstopi njen mož, zelo počasi. Tako, tipično po parkinsonovo. Sedaj jo že prepoznam, imam tri, sorodnike ali znance, s to boleznijo.
Ampak videti je zadovoljen, ko tako caplja za ženo.
Ko sta mimo, pogledam okoli, kam naj obrišemo slino.
Hm, nič ni takega pri roki. Odločim se, da nikamor. Za kazen, ker sem hotel prehitro soditi.
Pustim, da se posuši.
Nakar se k meni skloni stevardesa in preden ji uspem pogledati v dekolte, dahne:
"Fircen čarli"
"Was???"
"Fortin ce"
Tedaj mi potegne. Miselno.
14c seveda!
Tako, končno imam svoj sedež. Že letimo proti Zagrebu.
Končno bom videl moje drage. Žena pride pome.
P.S. Nisem si mogel pomagati, nisem bil tako kul, kot sem morda bil videti in v končni fazi sem moral ventilirati.
Sprostil sem si živce z ironičnim twitom na račun AustrianAirlines. Ojej, kako pogumno!
Brez pravega namena pravzprav, bolj zaradi tega, da vidim, kako imajo porihtan customer service.
Letenje z letalom je fajn, razen takrat, ko ni.
Tako sem se danes prvič znašel v situaciji, ko je bil let prebukiran. Pa tako malo je manjkalo do doma!
Torej - bil sem v Litvi, v glavnem mestu Vilna (Vilnius). Klasičen projektni sestanek tipa: avto-->letalo-->hotel-->pisarna-->hotel-->letalo-->avto. No, tokrat sem imel za spremembo par ur časa, da si ogledam lepote Litve. Junij je, poletje diši in zeleni in res bi bilo škoda, če ne bi izkoristil prilike.
Bottomline: Litva je lepa in vredna obiska. Ačiū!
Natančneje:
(Eksponat v muzeju zgodovine Trakajskega gradu. Domišljija vladarjev je očitno imela ... krila)
(Trakajski otočni grad. Da, vladarji so bili tipično paranoični in so se skrili na otok. Sociofobija, bi rekel.)
In seveda moje najljubše - kulinarične:
(Fajitosi. Presenetljivo, v centru Vilne je na 1 km najmanj 10 veganskih restavracij. Pohvalno.)
("Just shut up and take my money!" sem rekel kelnarci)
Iz Vilne sem brez težav priletel na Dunaj. Samo še skokec do Zagreba in sem praktično doma... vendar sem se prehitro veselil.
Zaradi over-bookinga.
Saj ste že slišali za to, ne? To se zgodi takrat, ko letalska družba proda več letalskih kart, kot je sedežev na letalu.
Na prvi pogled se zdi barabinsko od letalske družbe, da si dovoli prodati več sedežev, kot jih ima letalo. Ali pa računajo, da bo eden potnik viška sedel na wcju, drugi pilotu v naročju, tretji se bo cartal s stevardeso za tisto zavesico, četrti pa se bo stisnil v prostor za prtljago.
Na drugi pogled seveda ni tako neumno. Znajo računati z verjetnostmi.
Po moje so analizirali veliko število letov in izračunali verjetnost pojava zamudnika v odvisnosti od časovnega razmika med povezovalnima letoma. Verjetno je formula nekaj takega:
P(a)=f(t2-t1) pri čemer je
P(a) verjetnost prihoda potnika a
t1 čas prihoda prvega letala, t2 čas odhoda drugega letala.
Manjša je časovna razlika, manjša je verjetnost, da se potnik pojavi.
Ker niso vsi rojeni ali natrenirani letališki tekači (to je hkrati tudi odgovor na vprašanje: "Zakaj imam vedno obute tekaške copate, ko potujem z letalom?").
Že dan pred letom mi je bilo jako sumljivo, da nisem mogel narediti online checkina na spletni strani Austrian Airlines. Sedim v zatohli hotelski sobi na podstrešju tipičnega socialističnega hotela Conti in se borim z informacijskim sistemom AA. Ne gre. Noče sodelovati. Javlja, API error, karkoli že to pomeni.
Na pomoč priskoči žena. Od doma ji uspelo, da mi je naredila checkin vsaj za prvi let: Vilnius - Vienna.
Zato sem bil freht in sproščen, misleč, da mi bo že uspelo na Dunaju narediti checkin za dalje.
Pristanem na Dunaju, stopim do aparata za čekiranje in me preseneti z napisom, da ni več prostih sedežev.
Čakaj, kako, če pa sem plačal letalsko karto?
Gospod na service desku mi reče, naj grem do vrat za vstop na let in pač počakam, če se morda kdo izmed potnikov ne bo pojavil. Šokiral me je z zamrznjenim nasmeškom, nalimanim na obraz in ki je verjetno videl že mnogo besnih potnikov. Najverjetneje je to najslabše delovno mesto na letališču. Povedati potniku, da ni prostega sedeža zanj, čeprav je plačal. Po mojem se uslužbenci kar grebejo, kdo bo tisti dan zadolžen za to delo.
Kakorkoli in presenetljivo, ni me pretirano ganilo. Bom že nekako, sem si mislil.
Kar ne bi mogel reči za sosednjega potnika pri okencu desno od mene, ki je prav tako izvedel, da ni prostora zanj na letalu. Penil se je, vpil, grozil, jokal, moledoval, obračal oči na belo od togote. Najprej v angleščini, potem v nemščini, na koncu se je obrnil stran od uslužbenca in odšel, pri čemer je spustil sočno "Marš u p*** mat**, J***m vam sve po spisku".
Aha, "naš", sem si mislil.
Nisem bil edini, štirje smo ostali na suhem. Zanimivo mi je opazovati ljudi, ko jih šokiraš. Prvi ekspolodira, druga naredi obraz, kot da so ji vzeli liziko, tretji gre na jok in gleda okoli sebe, kje je skrita kamera.
Drugič se moram spomniti in jih pofotografirati.
Zanimivo, kaj se je zgodilo po tem. Sem mislil, da se to dogaja samo čez lužo. Uslužbenec pri vratih (gate) vzame mikrofon v roko in prične licitacijo: "Ali je kdo od potnikov pripravljen odstopiti sedež, prva ponudba, 250€?".
Ravnokar sem pomislil, kaj se pa greste neke marketinške finte, to ne bo nikoli delovalo, že prileti en Hrvat do njega, češ :"Ja, jaz bi pa imel 250€".
V tem trenutku uslužbencu zazvoni telefon, dvigne slušalko in prostovoljcu pove, da so bili prehitri z licitacijo, da "There is a big probability that some passengers on the connecting flight won't make it in time."
Volunter je odšel z dolgim nosom (in brez 250€), jaz, ki sem prisluškoval, pa sem že skoraj poskakoval od veselja.
Res je bilo, imeli smo srečo, ker je nekaj drugih potnikov imelo nesrečo in niso prišli v času do vrat.
Vsi potniki so se že vkrcali na letališki avtobus in sem končno dobil boarding pass v roke. Bil vesel kot Vorancova mati, ko je dobila solzice.
Pridemo na letalo, v katerm kot običajno smrdi kot v starem sesalcu, se zaženem proti mojemu sedežu ... in vidim, da je že zaseden.
Na MOJEM sedežu 10c že nekdo sedi! Katastrofa, ga takoj obsodim goljufije. Ves prestrašen mi hiti kazati svojo karto. Ukrajinec. Hhm, res imava isti številki sedeža. Slutim zaroto.
Stevardesa pristopi, ker sluti, da bo nastal revolt.
Pred kratkim je bila zaradi tega neka štala na letu družbe United... Ne poznate? Video.
Me odpelje na začetek letala, pohlevno ji sledim, verjetno zaradi rdeče uniforme in ker je dišala po šmarnicah.
Začasno namesti v prvi sedež, v business class poleg nekega zelo nestrpnega japija.
Saj rekel ni nič, samo členke na prsih si je skoraj izpahnil. Verjetno si je mislil, kako so drznili namestiti krnekega klošarja poleg njega, ki je DRAGO plačal za poslovni razred. V mislih je verjetno že pisal jezno protestno pismo upravi letalske družbe, ali pa vsaj piker twit. Skoraj se mi je zasmilil.
Trepetam, kaj pa, če bo letalo res polno in me vržejo dol?
Tukaj v zgodbo stopi ogromen pudelj. Čapi ga bom imenoval.
Končno, ne? Vem, ga čakate že od začetka štorije.
Tako sedim v prvem sedežu in čakam, da se vsi uspejo posesti.
Do letala pripelje še en kombi z zapoznelimi potniki. U šit, še več nebodijihtreba.
Takrat se zgodi.
Takrat vstopi urejena gospa poznih let.
S cuckom na lajni. Takšnim kodrastim, okoli 20 kil, belo-sive barve.
Še preden uspem hudobno pomisliti:"Ja kaj pa se nekateri grejo," na psu opazim napis Emotional support.
V sekundi se ohladim, Čapi pa je že pri meni, stegne svoj slinasti jezik in me poliže po komolcu.
Pogleda me v oči, mi telepatsko sporoči:"Hvala, da si kul."
Za gospo vstopi njen mož, zelo počasi. Tako, tipično po parkinsonovo. Sedaj jo že prepoznam, imam tri, sorodnike ali znance, s to boleznijo.
Ampak videti je zadovoljen, ko tako caplja za ženo.
Ko sta mimo, pogledam okoli, kam naj obrišemo slino.
Hm, nič ni takega pri roki. Odločim se, da nikamor. Za kazen, ker sem hotel prehitro soditi.
Pustim, da se posuši.
Nakar se k meni skloni stevardesa in preden ji uspem pogledati v dekolte, dahne:
"Fircen čarli"
"Was???"
"Fortin ce"
Tedaj mi potegne. Miselno.
14c seveda!
Tako, končno imam svoj sedež. Že letimo proti Zagrebu.
Končno bom videl moje drage. Žena pride pome.
P.S. Nisem si mogel pomagati, nisem bil tako kul, kot sem morda bil videti in v končni fazi sem moral ventilirati.
Sprostil sem si živce z ironičnim twitom na račun AustrianAirlines. Ojej, kako pogumno!
Brez pravega namena pravzprav, bolj zaradi tega, da vidim, kako imajo porihtan customer service.
P.P.S. "In kakšen je namen tega posta?" slišim medklic nekoga izmed vas. In "A še vedno pišeš spise, OŠ je že zdavnaj mimo, zbudi se," pravi drugi.
I just want to entertain you, and mostly myself, that's all.
