Danes je dan javnih objav spričeval naših sončkov... NOT

Zadnji dan šole. Otroci so prinesli rezultate, kakršne so prinesli.

Sprašujem se, če bi sedel z njimi vsak dan, jim gledal čez ramo, preverjal naloge, silil, gnjavil,... bi bili rezultati kaj boljši? Morda. Morda ne. Ne vem. Niti ni pomembno. Vem le to, da sem jaz svoje naloge naredil že pred ... 30 leti.

Sem ponosen na njih, ker so njihovi rezultati in ocene samo - njihovi.

Predvsem zato, ker nekoč pride služba, delo, kjer nimaš bergle, atija, mamice, da bi te vlekla iz dreka.

Vem, da so tudi oni ponosni.
Sledi malenkost bolj sproščeno obdobje. Čeprav z njimi nisem sedel vsako popoldne (pravzaprav jih lahko preštejem na prste ene roke, skupaj za vse tri), sem vseeno čutil in dihal z njimi. Predvsem jutra bodo daljša.

Ah, kaj lažem - pri nekaj malenkostih sem vseeno bil prisoten.
Z najstarejšim sva za eno nalogo izpeljevala formule za enakomerno in pospešeno gibanje. Mi je zrastel greben, da se po tolikih letih še vedno spomnim par fint v zvezi z obračanjem enačb.

S ta srednjim sva nekoč rekla nekaj v zvezi z angleščino. Jaz sem izrazil dvom v učiteljeve pedagoške prijeme (40x prepisovanje teksta za kazen). Kljub temu sem rekel: "Sine, prepiši. Boš že preživel." Bilo je kot v uvodni špici Simpsonovih (kjer Bart kraca po tabli). Sicer pa - kaj pa jaz vem o 'modernih' pedagoških prijemih.

Najmlajšo sem enkrat mimogrede povprašal po poštevanki števila 8. To pa je tudi vse.

In ne, FB ni prostor za objave spričevala z vsemi osebnimi podatki. To je ravno toliko okusno, kot če bi otrok objavil mamin najnovejši krvni izvid. Aha, železo 200, LDL 8, krvni sladkor XX,...

Še manj za izjave tipa "BILI sva odlični...". Ker ne, nista bili (dvojina), ker v šolo hodi samo otrok in ne starš.

Spričevalo ni skupinski dosežek. Je le bolj ali manj posrečena subjektivna ocena skladnosti z javnouveljavljenimi okvirji 'znanja'.
Zato pa: School's out for summer!