Premužićeva staza - od oltarja do gostilne, solo

19. - 20. avgust 2020

Ali so medvedi na Velebitu nevarni? Ali jedo ljudi? Ali je Premužićeva staza res najlepši treking na Hrvaškem? Ali si upam sam? 

Vsa ta in še milijon drugih vprašanj se mi je vrtelo po glavi nekaj dni preden sem odrinil. Ali lahko o avanturi napišem kaj, kar drugi že niso? Težko. Takšno doživetje je tako zelo osebno, da se itak ne da spraviti v tekst in fotke.

Od kod ideja?

Prvič sem za Premužićevo stazo, ki prečka Velebit, slišal l. 2018 na FB potopisu Pie Peršič, ki je sledila Vii Adriatici (Hodim, torej sem). Prebral, pozabil.

Nato na blogu Marina Medaka (Male avanture - treking vodič). Prebral, pozabil. 

Očitno nisem dovolj 'pozabil', da me je poklicala.

Ogled terena: julij 2020

Julija sva se z ženo potikala po Velebitu in opravila več enodnevnih pohodov. En dan po Paklenici in okoliških gorah (Njivska glava), en dan okoli Baških Oštarij (Ljubičko brdo, Medveđi kuk, Kiza) in en dan okoli Alana (Buljma, Zečjak, Kita). Bila sva povsem očarana nad lepoto, divjino in razgledi.

 

Na Ljubičkem brdu

 

Med julijskim pohodom od Alana do Zečjaka, malo za Buljmo, na enem izmed križišč planinskih poti, vidim označevalno tablo, na kateri piše "Premužićeva staza". Povrnejo se mi vsi spomini na prej prebrane potopise in bloge. 

"A to je tukaj?" me preseneti. Mateji rečem: "Sedaj sem z eno nogo stopil na to stezo, ampak prehodil bom celo, v kratkem."

Ko sva se vrnila v Slovenijo, me je ideja o Premužićevi stazi povsem obsedla. Začel sem planirati in lobirati najstarejšega sina, da bi šel z mano.

Lobiranje mi ni uspelo (kapo dol vsem, ki uspejo pripraviti svoje otroke za takšne večdnevne pohode), zato sem se odločil, da grem sam.

Odločitev o solo pohodu je bila še najtežja, ker običajno hodimo skupaj z Matejo in otroci na enodnevne pohode.

Dan -7 do 0: Priprave

Preden se lotim kakšne stvari, moram o njej vedeti čimveč, takšen pač sem. Dokler ne preučim stvari / projekta v detajle, me preganjajo vsi možni strahovi.

Prebral sem vse bloge, spletne strani, FB objave, ki so vsebovali ključne besede 'premužičeva', 'zavižan', 'oltari', 'alan', 'baške oštarije'. Nastal je takšen načrt poti:

Prebral sem še množico blogov na temo, kakšno opremo potrebujem na večdnevnem pohodu, kjer je oskrba vprašljiva. Najbolj so me skrbeli: voda, prenočišča, hrana, v tem vrstnem redu.

Oprema

Nahrbtnik sem pripravljal več dni. Opremo za enodnevne pohode sem imel, za večdnevne pa ne. Že sama nabava manjkajoče opreme mi je vzela nekaj voženj v Mb.

Najprej sem nahrbtnik napolnil, preizkusil težo, nato sem ga začel prazniti. Za vsako stvar sem se vprašal, če lahko preživim brez nje. Kljub temu je nahrbtnik tehtal okoli 15kg. Ta seznam sem zapisal, da mi naslednjič ne bo treba ponovno razmišljati. Od cele poti mi je razmišljanje in priprava najnapornejša.

Načrtoval sem, da bo pohod trajal 3-4 dni, zato sem spakiral:

Oblačila 

Na sebi: kratka švicmajica, pohodniške hlače s snemljivimi hlačnicami (hvala Hofer za akcijo en teden pred pohodom), švic spodnje hlačke, navadne 'fine' črne nogavice, visoki pohodniški čevlji (dobro uhojeni - beri 'že precej zdelani'), ruta okoli vratu (zaradi vetra in sonca), kapa s šiltom, sončna očala.

Morda bo kdo vprašal, zakaj ne nosim namenskih pohodniških nogavic? Sem jih že večkrat preizkusil, pa mi poleti ne ustrezajo, ker se mi noge (podplati) pregrevajo in preveč potijo, zaradi česar dobim žulje. Najbolj mi ustrezajo povsem navadne tanke črne nogavice, tiste, ki jih običajno obujem v 'fine' čevlje. Tudi pri teku že nekaj let ne nosim več namenskih tekaških nogavic, ampak navadne, tanke črne.

V nahrbtniku (40l):

• 1 švicmajica s kratkimi rokavi,
  
• 1 podmajica,
• 1 tanka švicmajica z dolgimi rokavi,
• 1 debelejša švicmajica z dolgimi rokavi in kapuco,
• 1 spodnje hlačke,
• 1 črne nogavice,
• 1 kapa,
• 1 tanki anorak 'windstopper',
  
• 1 velika pelerina za mene in nahrbtnik,
• 1 dolgi spodnji triko.
  

Kuhanje

• Plinski gorilnik Campingaz, ki se natakne na plinsko bombico,
  
• mala plinska bombica Campingaz CV300, 240g (takšna, ki omogoča večkratno natikanje gorilnika),
• kompaktni komplet za kuhanje za 1. osebo: Kovinski lonček za kuhanje 1l, plastični krožnik, žlilica (žlica+vilica), skodelica za pitje,
• švicarski nož.

 

Spanje

• Spalna vreča (komfort do 9 C), 900g,
  
• samonapihljiva podloga za spanje 2,5 cm, 600g.
  

Hrana

• Oreščki 200g,
  
• 2 sendviča iz črnih štručk z orehi, veganski sir, tofu, namaz,
  
• 1 paket kitajskih nudlov za 2 obroka,
  
• 2 paketa instant rezancev,
  
• 1 paket kuskusa (200g) za hitro pripravo za 2 obroka,
  
• 6 frutabel,
• instant kava Barkafe, 5 paketkov.
  

Voda

• 2 plastenki 1,5l,
• klorove tablete za razkuževanje vode.

 

Pozor pri kupovanju klorovih tablet: Kupil sem jih v Sanolabor-ju v MB Europarku, vendar so mi najprej prodali napačne, preveč koncentrirane. Dobro, da sem prebral navodila, ko sem zapustil trgovino. Prodali so mi tablete za razkuževanje 40-60l vode. Vrnil sem jih in nadomestili so jih s pravimi (1 tableta - 1 l vode).

Higiena

• Majhno navadno milo,
• zobna ščetka,
• skoraj prazna tuba s pasto, okus kokos,
• brisača iz mikrovlaken.
  

Ostalo

• Majhna tuba kreme za sončenje,
• igla (za prediranje žuljev),
• Samolepljiv trak za rane (za preventivno oblepljanje prstov na nogah, na mestih, kjer že vnaprej vem, da bodo žulji),
  
• majhen komplet prve pomoči,
• astro folija,
• naglavna LED svetilka,
• dodatne baterije 3xAAA,
• rola WC papirja,
• papirnati robčki,
• čistilni vlažni robčki (iz originalne embalaže sem vzel 7 kom in jih dal v plastično vrečko),
  
• kompas,
• pohodniške palice,
• magnezij-kalijev prašek (magnesium sticks).
  

Hardwer in softwer

Aplikacije:

• Komoot (zemljevid pešpoti, orodje za načrtovanje poti, razdalja, čas, višina, vzponi, vrsta podlage) + offline maps paket (19,99€),
  
• Google Maps (načrtovanje poti za prevoz do izhodišča),
• PeakViewer (za identifikacijo vrhov), free verzija,
  
• Google Keep (za zapiske),
• Endomondo (za snemanje GPS poti).
  

Hardver:

• Mobilni telefon Android, baterija 4000mAh,
  
• power bank 10000mAh,
• polnilec.
  

  

Dan 1 (19. 8. 2020): Oltari - Zavižan - Rossijev bivak - Alan

Start: Oltari ob 8.30

Najprej sem načrtoval, da bi začel na prelazu Vratnik, potem sem si premislil.

Mateja me pripelje v vasico Oltari iz smeri Sv. Juraj pri Senju. Malo iščema v Oltarih in najdeva planinski dom. Naj tu pričnem? Ne. Peljeva se dalje v smeri Zavižana. Na zemljevidu pogledam, kje se planinska pot loči od ceste, ker po asfaltu res ne bi hodil. Čez kakšen kilometer vidim na drevesu ob cesti majhno tablico (Zavižan) in blatno parkirišče.
Mateja me odloži in kar ne morem se posloviti. Rukzak dam na rame, zavijem v gozd, sledim vlaki in markacijam. Oblačno je in prične rositi. Čez 15 min oblečem tanek anorak. Ulije se, iščem pelerino. Že pred 5 leti sem naročil veliko fluorescentno pelerino na Aliexpressu in nikoli je še nisem uporabil. 

Ko jo končno uspem izvleči iz nahrbtika in obleči, neha. Zanalašč je ne slečem naslednje pol ure. Zgrešim markacije in sledim gozdni cesti. Pogledam na Komoot. Smer je prava, ampak pot ni. Vrnem se do mesta, kjer planinska pot prečka cesto in najdem markacije na drugi strani ceste v gozdu. Izgubim 15 min. Prvič si rečem, bodi pozoren na pot in ne premlevaj spominov.
Čez uro in pol pridem do lesene hiške v Babič Sići, kjer je vstop v park (Nacionalni park Severni Velebit). Plačam vstopnino 30kn. Medtem se mimo hišice peljejo Čehi, ne ustavijo in prodajalec kart jih pospremi s sočnimi pozdravi Pi**vamMa**na.

Sledim poti  in markacijam skozi bukove gozdove proti Zavižanu. Prebiram info table z opisi medvedov in druge flore in favne. Kateri organ najbolj trpi na poti skozi bukove gozdove? Noge? Ne! Ušesa!

Prvi gorski travnik me razneži in že padem v meditativno stanje.

Odpre se prvi razgled proti morju (Goli otok, Krk) in prvič srečam mlajši češki par, Mira in Lucy. Z avtobusom sta prispela iz Senja v Oltare ob 5. zjutraj. Voznega reda nista našla, nihče ni vedel, kdaj točno pelje, pa sta ga pač čakala in dočakala. Sta tiha in uigrana, izmenjamo par besed. V gorah velja povsem drugačna logika stika z ljudmi. Tukaj lahko nagovoriš kogarkoli, pa te ne bo čudno gledal, kot v dolini. Spustita me naprej in uživata v razgledu. Lucy napove: "We'll meet again."

Čekpoint: Koča Zavižan ob 11.15

Komoot pot: Oltari (parkirišče v gozdu) - Zavižan

Koča (tudi meteorološka postaja) stoji na razglednem mestu, vidim Jadran. Ravnokar so dobili drva, ker zime so tukaj res hude. Do -25C in do 3m snega.

Prisluhnem pogovoru oskrbnika z drvarji za sosednjo mizo. 

 

Oskrbnik pravi: "Zvečer slišim nekaj mljaskati, vstanem in grem ven. Posvetim z lučjo in vidim medveda tik poleg terase. Posvetim vanj, on pa me gleda v oči in se ne premakne."
Doživeto nadaljuje z zgodbo. Začnem razmišljati, če je pametno, da se po teh gozdovih klatim sam.
Previdno ga vprašam: "Izvinite, kada je to bilo? Juće?"
Oskrbnik se obrne, se nasmeji in reče: "Ma neee, ... u šestom mjesecu."
Oddahnem si in čez 20 min krenem dalje. Sledim tablam za Premužičevo stazo. Nekaj sto metrov pod domom je lesena hišica z WCji, malo dalje je vstop v botanični vrt. Drugič.

Čez pol ure najdem začetek steze.

 
Ljudi je malo, vsako uro srečam kakšnega pohodnika. Skale Rožanskih in Hajduških kukov so divje in  ponovno padem v meditativno stanje, ki se mu pridruži rahla paranoja. 

 

Ne vem več, če grem naprej ali nazaj, tako so si skale podobne. Zdi se mi, da hodim v krogu. Moram se ustaviti, pogledati na Komoot aplikacijo in preveriti smer hoje. Ko vidim, da je prava, si oddahnem. Sploh se ne spomnim, da bi pogledal na kompas, ki ga imam pripetega na naramnico nahrbtnika. Kasneje bom ugotovil, da ga sploh ne potrebujem oziroma ne vem, za kaj bi ga naj uporabljal. Aplikacija odlično nadomešča kompas in karto. 

Na poti vidim table za vrh Gromovača - 20 minut. Krenem proti vrhu, pridem tik pod vrh (GPS kaže 70 m do cilja), do skoraj navpične skale s klini in se raje obrnem. S tem težkim rukzakom nočem plezati po skali. Drugič.

Čekpoint: Rossijev bivak

Komoot pot: Zavižan-Rossijeva koliba 

Do Rossijevega bivaka pridem ob 15:00. Prispe tudi skupina ne-zgovornih Čehov, med njimi je ena takšna trlica, da mi ni jasno, kako lahko tako poskočno nese nahrbtnik. Zaprta skupina, ki mi že s pogledi da vedeti, da ne bo nič s komunikacijo. 

Rossijev bivak je osnovno bivališče z nekaj lesenimi pogradi, vodnjakom v prostoru, pečjo na drva in WCjem na štrbunk. Planiral sem, da bom tukaj nekaj pojedel, ampak ...

Takrat prispe še skupina glasnih hrvaških penzionistov in že imam klepetanja preko glave. 

Odmaknem se od hišice, v bližini najdem jaso z razgledom na morje in ležem. Nič mi ne manjka. Temperatura okoli 20 C, sončno, razgledi, mehka trava in nič ljudi. Mimogredna Francozinja namigne: "Perfect place!" in že odhiti na bližnjo skalo na selfi-seanso.

Štartam naprej proti Alanu. Za prvim ovinkom spet srečam čeha Mira in Lucy.
Miro reče: "Ui vil hev a snejk."
Kaj, kača, kje? A spekla si jo bosta?
Smejita se in mi kažeta namazan kruh. Aaa, snack!

Hodim dalje, se zatopim v misli in si zvijem gleženj. Med ležanjem na tleh se skregam sam s sabo in si rečem, da moram biti tukaj-in-zdaj, gledati pod noge, ne pa v zgodovino.

Skale so vedno bolj divje, nahrbtnik postaja vse težji. Rame me bolijo in nekaj časa hodim z rokami v zrak za razbremenitev. Tako, predam se, si mislim.

Čekpoint: Koča Alan

Komoot pot: Rossijeva koliba-Alan

V kočo Alan pridem ob 18.30. V gozdu se že mrači. Vprašam oskrbnika Iva, če lahko dobim kaj hrane. Odkima in reče, da mu je zmanjkalo. Dve porciji še ima, vendar sta rezervirani za druge pohodnike, ki so naročili prej. Oddalji se, nato pristopi, me zaskrbljeno pogleda in reče: "Mogu ti napraviti omletu. Očeš?"
"Da, ali bez mesa."
"Ok, onda ti neću staviti kobasice i špek."

Dobro.
Reče, da je koča sicer zasedena in naj počakam, morda se kdo ne bo prikazal. Če pa se bo, pa me bo nastanil v skupni prostor ali skladišče ali zimsko sobo. Nešto ćemo prilagoditi.
Pred kočo je majhen kanister z vodo, kjer se umijem pred publiko šestih klenih Hrvatov, med katerimi je najbolj glasen čuvar prirode, ki se je pripeljal z Mitsubishi Outlander PHEV-om (plugin hibridom).
Briga me, opravim celotno higeno kar tam zunaj, samo mednožja si ne operem. Tako pogumen pred publiko pa spet nisem.
Opogumi se še en češki par in prideta si umiti noge. Ona se nenehno smeji, on je videti, kot da še ni polnoleten. Tako mlada, pa tako pogumna!

Čuvar prirode me izza lesene klopi vpraša, če sem Slovenac.

Sem, zakaj?

Ništa, ništa, da li se ne bojiš karantene?

Boli me k*** za karanteno.  

In že sva kolega.

Povprašam ga, kako je voziti hibrida po teh gorah. Reče, da 60km od 100 gre na elektriko, ostalo na bencin. Da imajo vsi čuvari na Hrvaškem takšne hibride. 

Zdi se mi smiselno, da ne motijo gorskega miru. 

Malo po osmi pristopi Ivo in reče, da me bo dal v skupinsko sobo s 15 ležišči in če bo drug pohodnik prišel, bova pač spala na diagonalno oddaljenih ležiščih, čim dlje drug od drugega. Ta drugi pohodnik se ni prikazal.

Ta histerija okoli korone bo oskrbnike koč spravila na beraško palico. Ne smejo sprejmati gostov in skupinske sobe samevajo. Sprejel bi lahko 40 gostov, jih je pa le 5.

2. dan Alan - Skorpovac - Baške Oštarije

Ponoči se v na ostrešju sobe tik nad mojo glavo pretepajo polhi. Morda se gredo "Polh ima talent", ker je njihovo sikanje in kričanje podobno tistemu v istoimenski oddaji. Ob 2:00 me zbudi glasna debata dveh Francozov pred kočo. Zjutraj pa nezdravo kašljanje oskrbnika.
Zjutraj tudi vidim, da sem bil nastanjen v sobi "Sneguljčica in sedem palčkov". Nisem videl niti enega.

Vstanem ob 6ih, Ivo mi ponovno speče omleto in na krožniček doda malo magarine in pekmeza.
Hrvat Rado gre med mojim zajtrkom ves zmečkan na WC (dixi blizu koče) in reče, da bosta s Predragom štartala kasneje, ker bosta v Skorpovcu že v 5 urah. Dobro, si mislim, kar hitita. Jaz grem turistično.
Ob 7:30 se zapodim nazaj na Premužićevo. Razgledi na Rab in Pag so dih jemajoči. Sonce komaj prihaja izza Velebita na moji levi in malo me zebe v roke. Danes planiram priti do Ograđenice in do Skorpovca, to je cca 6 ur hoje.

Ob desetih se ustavim na sedlu med vrhovi, blizu Kose. Prvič potegnem iz nahrbtnika plinski gorilnik in pristavim za kavo. Zavoham vonj po zažganem in si mislim, da smrdi zaradi novega lončka. Nato opazim, da se izpod kovinskega lončka kadi. Seveda, pozabil sem odstraniti papirnato nalepko - navodila za uporabo.

Skuham kavo, srkam jo v tišini, in občudujem okoliške vrhove.

Nato slišim glasove. Pol ure ne vidim nikogar, nato pride mimo klepetav hrvaški par, star med 50 in 60. Pravzaprav ženska glasno debatira, on je tiho. Pokvarita mi idilo, ampak vsaj ustavita se ne. Kava še ni prijela in ni mi do pogovora.
Prehitim jih še nekajkrat do Ograđenice, ki se ji izognem, ker je s poti. Poznata vse slovenske gore in se čudita, kaj iščem pri njih.
Kmalu me prehitita Predrag in Rado, ki sta štartala uro in pol za mano.Rečeta, da gresta danes kar do konca, do Baških Oštarij. Tudi prav, jaz bom prespal vmes, na Skorpovcu.
Table za Baške Oštarije delujejo demotivirajoče: Kažejo najprej 7, potem 8 in 8.45 ur. Ali se spet oddaljujem? Ne, samo nekdo se je zmotil pri napisih na tablah (85% sofinanciranih iz EU).

Izvir pri Zgornjih Koritih je presušen, morda je voda v spodnjem bunaru (10 min)? Ne vem, nisem šel pogledati, imel sem še dovolj vode do naslednje postojanke.

Čekpoint: bivak Skorpovac 

Komoot pot Alan-Skorpovac

Varaždinca Predraga in Rada dohitim na Skorpovcu. Ko prispem, ravnokar pospravljata in se odpravljata naprej. Ko odideta, si na štirni natočim vodo, skuham nudle in napojim kravo.

Nato jo napodim, ker mi je hotela pojesti kosilo. So ji nudli dišali. Postavim leseno rampo, da ne more do koče, potem začne mukati in pokliče kolegice. Pride ena s hudimi rogovi, bela. Kričijo name, ampak jih ne upoštevam in pojdem nudle do konca. 

Vržem klorovo tableto v plastenko, dopolnim vodo in se odločim, bom nadaljeval do Baških. Družba krav mi ni dišala. Ura je bila štiri, kaj naj bi počel do večera? Debatiral s kravami? Počival? To pa ne.

Sporočim Mateji: Poberi me pri planinskem domu Prpa v Baških Oštarijah ob 20:00. Presenečeno vpraša: Danes? Da, danes. 

Krče imam v ramenih in še 4 ure hoje me čakajo. Nič, lotim se poti in ponovno hodim z rokami v zrak, da bi olajšal bolečine. Noge delajo brez težav, samo ramena bi najraje pustil nekje v gozdu. Brez pretiranega razmišljanja prehodim še zadnji del poti. Sedaj že čudovito obvladam mindless-ness, stanje misli brez misli. Samo vdih, korak, izdih, korak, vdih, ...

Spomnim se, da je že minilo pol ure, kolikor potrebujejo Aquatabsi, da razkužijo vodo. Odprem pokrov plastenke in vdihnem. V nosu me speče močan vonj po kloru. Tedaj se spomnim, da klora verjetno ni dobro vdihovati. V glavi se mi zvrstijo razne štorije o poškodbah pljuč zaradi klora. Padem v paranoidno stanje in se sprašujem, če bom sploh lahko nadaljeval pot. Kaj, če bom ostal kar tukaj, sredi ničesar in me bodo našli šele čez par dni, objedenega od medvedov? Tudi takšna psihična stanja so posledica dolge hoje, ne samo evforija in razneženost. Skregam se s sabo in nadaljujem. Pljuča delajo dobro, še en dokaz, kaj lahko povzročijo zbezljane misli.

V zadnjem gozdičku pred Baškimi Oštarijami se ustavim, in pokleknem, da bi slikal gobo. Nahrbtnik me prevaga in prevrže. Med lovljenjem ravnotežja z dlanjo udarim po ostri skali, si jo malenkost razparam in tako dobim eno in edino bojno rano s poti. Prasko polepim s trakom in nadaljujem.

Čekpoint: Planinska koča Prpa

Komoot pot: Skorpovac-Prpa

Po 12 urah, 5 minut do 8, pridem do koče Prpa. Hkrati s sončnim zahodom, endorfinski happy pillsi delujejo s polno močjo. Glasno se pogovarjam sam s sabo, smejim, da odmeva od hribov in kar malo lebdim.

Na zadnjih metrih se v širokem loku izognem stometrskemu pasu gnojnice, ki jo je neki kmet razsul tik pred domom Prpa. Ker res ne moreš doživeti lepega brez cisterne gnojevke, ne?

Mateja in otroci me poberejo in tako se konča moja pot od svetega, oltarja (Oltari) do profanega, gostilne (Oštarije).

 

 

Za konec se ustavimo še na Kubus-u, prelazu pri Baških Oštarijah in občudujemo zahod.

Zaključek

V dveh dneh sem prehodil 65-70 km (57 km Premužićeva in nekaj čez 10 km dostop od Oltarov). Pot je tehnično in navigacijsko nezahtevna, kondicijsko pa srednje zahtevna. Velik del poti je 'tlakovan' s kamni. Težko si predstavljam, da so jo zgradili l. 1930-1933, brez uporabe sodobnega orodja, betona in strojev. Markirana je odlično. Razgledi so takšni, da bi raje ostal in izdihnil kar tam. Vsekakor raje kot v bolnici in med cevkami.

1. dan sem hodil 10 ur, porabil sem 3l vode na poti in zjutraj 1l, skupaj 4l.
2. dan sem hodil 12 ur, 3,5l vode na poti, zjutraj 6dl čaja in zvečer 1,5l vode in soka, skupaj 5,6l.

Hrane sem imel preveč, ker sem računal, da bo pot trajala 3-4 dni. Zato sem nekaj hrane pustil v bivaku v Skorpovcu. Naj poje, komur diši kuskus. Kompas je bil tudi odveč, zaradi precej dobre aplikacije Komoot. Od oblačil nisem potreboval podmajice in dolgega trikoja, ker je bila noč topla. Samonapihljive podloge nisem potreboval, ker drugi dan nisem prespal v bivaku.

Naslednjo noč sem sanjal, da hodim po Premužićevi in se naenkrat stemni. Nimam luči, ničesar ne vidim in tipaje iščem pot. Na tleh so majhne fluorescentne pikice. Zbudim se iz more in pomislim, da je pot vseeno pustila posledice :)

Če bi/bom šel še enkrat na Premužićevo stazo, bi šel predvsem počasneje, v družbi in še kakšen vrh bi obiskal po poti (npr. Visibabo). Tokrat sem se držal Premužićeve poti in nisem hotel skreniti z nje. 

Via Dinarica/Via Adriatica se nadaljuje od Baških Oštarij proti Paklenici in me že mika ...

Hvala Mateja, da si medtem skrbela za otroke. Hvala Ivo, za gostoljubje, prilagodljivost in postrežbo. Hvala vsem pohodnikom, s katerimi smo izmenjali par besed.

 

 Koristne povezave

• Celotna pot v Komoot-u
  
• Zemljevid poti po Velebitu
• Premužićeva staza na Wikipediji
• Premužićeva staza na HPS
• Kontaktni podatki oskrbnikov: Alan (Ivan Hapać)  

Celotna pot iz perspektive

 

Zadnje kopanje v hočki gramoznici zaradi Magne?

Zadnje kopanje v gramoznici v Hočah zaradi Magne? 

Do sedaj nisem komentiral ničesar v zvezi z gradnjo Magne v Hočah.
Ker pa nikjer nisem zasledil, da bi kdorkoli omenjal, kaj se bo zgodilo z bližnjimi ribniki (gramoznicami), bom zapisal par besed. Nisem strokovnjak, niti naravovarstvenik po izobrazbi. Sem samo občasni ilegalni uporabnik gramoznice.

Blizu lokacije Magne v Hočah se nahajata dve gramoznici. Manjša (450x350m) je zelo blizu - cca 150 metrov od nastajajoče tovarne.

Manjša gramoznica

Druga gramoznica (katero prečka avtocesta) je dlje, cca 500m. 

Kljub prepovedim se v teh jezerih ljudje kopajo. Tudi jaz. Tudi moji otroci. Običajno sem naštel vsaj 20 kopalcev, nekaj SUP-arjev. Zakaj? Ker je scena podobna kot na Pagu, samo v pomanjšanem merilu. Kamenje in voda, z malo rastja.

Nazadnje sem v manjši gramoznici plaval v začetku septembra (2017), kakšen mesec pred začetkom gradnje bližnje tovarne. 

Pred kratkim sem v gramoznico pripeljal prijatelje iz Gorenjske, ki so po večdnevnem gorskem kolesarjenju čez Pohorje bili navdušeni, da so se lahko ohladili v jezeru.

Med plavanjem sem se spraševal, kako bo tovarna - lakirnica Magna vplivala na gramoznico. Gramoznica je bila izkopana pred leti in sedaj jo že 'narava jemlje nazaj'. To pomeni, da se iz gole gramoznice spreminja v pravo jezero. Brežine zaraščajo mlada drevesa, grmičevje in trave, tudi voda je živa: v njej živijo ribe in drugi vodni organizmi. Ob jezeru živijo ptiči, opazil sem race in celo rečne galebe.

Na kratko, vzpostavil se je celoten ekosistem. 

Manjša gramoznica tudi ni tako hrupna, kot večja, nad katero poteka avtocesta (o tem gradbenem kiksu - okrnitvi jezera raje ne bi).

Ilegalnost kopanja daje gramoznici poseben čar - ker ni veliko ljudi, lahko tukaj najdeš svoj mir.

Vendar, kakšna škoda, da tega prostora in naravne danosti ne znamo izkoristiti.

Satelitska slika obeh gramoznic

Večja gramoznico upravlja kraparsko društvo. Pohvalno je, da se vsaj nekaj dogaja. Vendar dvomim, da kraparske aktivnosti pozitivno vplivajo na jezero. Kolikor poznam ta način ribolova, ribiči v vodo zmečejo velike količine hrane za krape, ki nato razpada in lahko povzroča prekomerno rast mikroorganizmov. Če jezero uporabljajo ribiči, to pomeni, da je drugi ne morejo - nihče ne želi tvegati jeznih pogledov ribičev, ko nekdo moti njihove aktivnosti.

Letos je bil v gramoznici tudi glasbeni festival, kar je tudi pohvalno, vendar: je kratkotrajne narave in zvočno obremenjuje okolje.

Mislim, da poleg teh občasnih rešitev potrebujemo tudi bolj stalno, trajno rešitev.

Predlogi:

1. Ureditev športno-rekreacijskega centra, primernega za vse ljudi, ob manjši gramoznici

Nujno:

- ureditev lesene plaže in pomolov na vzhodnem in jugozahodnem delu obale (podobno kot je na Blejskem jezeru)

- ureditev sprehajalno-tekašne poti okoli gramoznice, s klopcami za počitek, telovadnimi orodji in pitniki.

Opcijsko:

- wakeboarding ali kaj podobnega, zgled - Dooplek wake park

2. Ureditev manjšega PZA-ja v bližini (Postajališče Za Avtodome)

Slovenija je tranzitna država za turiste, ki potujejo na Hrvaško. Zakaj jih ne bi ustavili po celodnevni vožnji iz severa Nemčije ali Poljske, da se odpočijejo, morda prespijo, osvežijo v jezeru in nato nadaljujejo pot? Na avtocesti Šentilj-Podlehnik, ki je glavna pot severnih turistov, ni nobenega PZAja. Obstajajo sicer avtocestna postajališča ob bencinskih črpalkah, vendar so le-ta za avtodomarje zadnja rešitev za počitek.

Ideja ureditve manjše gramoznice

Ti predlogi se mi vrtijo v mislih že nekaj let (verjetno nisem edini). Vendar - sprašujem se, če so sedaj, ko v bližinin nastaja tovarna, sploh smiselni? Ali smo z gradnjo Magne v neposredni bližini tudi uničili naravne danosti teh jezerc? Ne vem. Čas bo povedal, ampak nimam najboljšega občutka.

Vem tudi, da je veliko birokratskih ovir za uresničitev teh predlogov. Vendar - vizija in ideje so nujne, da stvar prestavimo z mrtve točke.

  

Z avtodomom po Italiji

Rozmani z avtodomom po Italiji (20. 9. - 3. 10. 2017)

ali: umetnost usklajevanja poslovnega in družinskega življenja

A gremo?

Prvič smo potovali z avtodomom skoraj 3 tedne po severni Italiji in južni Franciji daljnjega leta 2009. Otroci so bili takrat še (pre)majhni, da bi si zapomnili kaj več od bežnih prebliskov. Takrat so bili stari (skoraj) 2, 4 in 8.
Čeprav nimajo veliko spominov, se mi zdi, da jim je ostal v podzavesti občutek. Ko sva jim konec avgusta z Matejo povedala, da ponovno odpotujemo, so kar skočili v zrak. Sicer je faktor 'špricanja' šole igral veliko vlogo pri odločitvi, ampak vseeno.
Najstarejši najstnik nama je že celo leto dopovedoval, da on z nama več ne bo potoval na morje. Nikoli. Ampak, ko je slišal, da se nam obeta avtodom, so se mu zasvetile oči.
Jaz pa sem si mislil: morda je to zadnjič, da potujemo skupaj v paketu.

Letalo ali AD?

Ideja je nastala, ko sva z Matejo v avgustu planirala poslovno potovanje na dva projektna sestanka (v Zadru in Salernu). Ko je potegnila skupaj stroške letalskih kart, nočitev in vsega, kar spada poleg, je omenila: "Zakaj pa ne bi šli kar z avtodomom, stroški so približno isti..."
Najprej sem se začudil, ker sem moral pred leti lobirati nekaj mesecev, da sem jo prepričal, sedaj pa je ona predlagala. Seveda sem bil seveda takoj za - kampiranje imamo v naši družini itak 'v krvi'. Še v istem tednu je rezervirala avtodom in zastavila sva grobi plan: smer - južno, Zadar in Salerno obvezno, vse drugo pa po trenutnem navdihu.

Celotna pot

20. - 22. sept.:  Doma - Zadar - Ancona (trajekt)

19. 10. 2017 sva šla po AD (CI Riviera 98 XT, 7,4m) in ga zvečer napolnila z vso potrebno in nepotrebno kramo in svežo vodo. Popravil sem še predale pod koritom, ki se niso dali odpreti. Čeprav smo ga najeli, ne morem, da ne bi kaj pošraufal. Tak pač sem.

20. 10. zjutraj smo odrinili. Pot do Zadra je minila brez posebnosti, prevozili smo jo že mnogokrat.

Zanimivo je, da Zadar nima nobenega pametnega postajališča za AD, najbližji kamp je Borik v kompleksu Falkensteiner, 5km od centra.

Prispeli smo v sredo popoldne, kamp je bil skoraj prazen. Kakšnih 30 AD se je gnetlo na nerazparceliranem območju kampa pri morju, med njih smo se vrinili tudi mi. Večina so bili upokojenci. No, to je moja vizija penzije. Aja, september je.
Poleg naju je bila mlada družina iz Nemčije. Z Martinom, učiteljem angleščine in religije iz okolice Schwarzwalda sva se zaklepetala. Povedal je, da potujejo nekam proti Albaniji. Me je kar spomnil name in na naše potovanje pred 8 leti. Njegova mladiča (okoli 2 leti stara) sta se s poganjači lovila po kampu. Kmalu sta se jima pridružila tudi naša dva. Še preden smo postavili mizo in stole, sem moral pod nujno sestaviti kolesa za otroke. 

Seveda sta moja dva morala povoziti prav vsako lužo v kampu, zato sta bila kmalu blatna po hrbtu in povsod, kamor se pač blato rado prilepi. Seveda sta tudi dobila krpo v roke, ker se na sestanek naslednji dan pač ne morem pripeljati z blatnim kolesom.

Kamp Borik, Zadar

Vreme se je kisalo, vendar nam je naklonilo ognjeni sončni zahod. Čudil sem se napovedi na telefonu, ki je kazala delno oblačno, verjetnost dežja 0%, a na mene so padale kapljice... 

Nebo je umrlo, Borik

Že doma nama z Matejo nikakor ni uspelo sestaviti petega ležišča, kjer so sedeži za sopotnike. Ne vem, ali sem jaz res takšen štor, ali pa niso dobro domislili zasnove. Nekako smo zložili mizico in blazine, da je nastalo manjše ležišče, ravno dovolj dolgo za našo 10-letnico. Z Matejo sva zasedla posteljo v zadnjem delu, fanta pa posteljo, ki se spusti izpod stropa v sprednjem delu.

Naslednji dan sva s težkim srcem pustila otroke same, sedla na miniaturna zložljiva kolesa in odkolesarila proti centru Zadra. S težkim srcem zato, ker še nikoli nisva pustila samih v tujem kraju. Ampak z mnogo zaupanja, da bo vse dobro, sva odkolesarila.

Zaključni sestanek in konferenca projekt enGaging je potekala v co-working-u COIN. Pri tem projektu smo zadolženi za pripravo učnih vsebin za 'growth-hacking & gamification' in spletno učilnico.
Deljenje pisarn, kot ga ponuja COIN-Co-working, se mi zdi odlična ideja, predvsem za poklice, kjer nisi vezan na lokacijo. V njihovih prostorih gostijo t.i. digitalne nomade (npr. blogerji, razvijalci programske opreme, digitalni marketingarji,...), ki potujejo po svetu in se v nekem kraju ustalijo le za določen čas.

Sestanek v COIN-u, Zadar

Naslednji dan (v petek) sem se pred konferenco okopal v mrzlem morju in mislim, da sem postavil rekord. V vodi sem bil 30 sekund. 

Obala pred kampom Borik je zelo lepo urejena, tlakovana, z lesenimi pomoli. V posezoni lepo, za glavni sezono sezono si ne upam predstavljati mravljišča.

V akciji, Zadar

Ko sva oddelala 2 dni službenih obveznosti, smo se v petek popoldne (ponovno) ogledali še stari del Zadra, pomeditirali na morskih orglicah. V tem času smo parkirali AD kar blizu centra, ob morju, poleg čolnov, na ulici Obala kralja Tomislava.
Nato smo tankali in se odpravili proti luki Gaženica, nekaj kilometrov južneje od Zadra. Prvič smo zalutali, na najbolj enostavnem odseku pred luko. Mislim, ali se je že kdo izgubil na 3 kilometrih? Mi smo se.

Mateja je kupila karte za trajekt Zadar-Ancona že pred kakšnim tednom na spletu (Jadrolinija). Kljub temu jih je morala zamenjati za 'prave' karte v kiosku v luki. Čakanje na zamenjavo kart je povzročilo nekaj nervoze voznikom za nami, ki so nas morali na vsak način prehiteti na tistih 50 metrih do trajekta. Jaz sem med tem legel na zadnje ležišče  v AD in pustil, da se zadeva odvije. Ko je Mateji uspelo dobiti karte, smo bili skoraj zadnji v koloni,  ampak trajekt do Ancone je tako velik, da ga nismo napolnili niti do polovice.
Pred vstopom na trajekt me je carinik vprašal:"Kako to, da niste na Obrežju?" Nekaj sekund nisem dojel, kaj hoče s tem povedati, nato mi je potegnilo, da je hec.

Na trajektu za Ancono

Noč na trajektu je bila ... dolga. Spali smo v spalnih vrečah na sedežih (ki se seveda ne dajo niti premakniti, kaj šele položiti) in tleh v avio-prostoru. Joj, kako so tla trda in hrup motorjev glasen ... Ne, najinih jutranjih fotk raje ne pokažem, ker izgledava kot po prepiti noči.

23. sept.: Ancona - Peschici (polotok Gargano)

Optimistično se odločimo, da bomo po desni obali Italije - v smeri proti Pescari vozili kar ob morju ali po magistralki Adriatici. Ker je bolj romantično. Ponovno se je pokazalo, da so plani samo - plani...
Po tem, ko smo se v Sirolu, le nekaj km od Ancone že drugič izgubili, se 2x vozili naprej in nazaj po isti lokalni cesti, sem zavil na avtocesto in gasa proti našemu današnjemu cilju - polotoku Gargano ('ostroga' škornja). Rekel sem si, da bom Adriatico prevozil, ko bom v penziji.
Od Ancone do Gargana je dolga pot, cca 10 ur.
Planiral sem, da bomo parkirali v area sosta Dattoli v mestecu Peschici, vendar je bil zaprt, oziroma, nismo našli pravega vhoda. Mislil sem že obrniti proti kampu/area sosti, ki sem ga opazil nekaj km pred Peschici (Baia Canella) in mi je od daleč izgledal prav vabljiv, ker prav tako leži na peščeni plaži.
Nato smo po sreči našli drugo parkirišče Marina Piccola. Ima zelo ozko dostopno cesto, cca 200 m je široka le za en kamper + par 10 cm na vsaki strani. Če ni prometa v nasprotni smeri, ni težav. Samo postajališče deluje prijetno, leži tik poleg peščene plaže. Poleg nas so bili še 3-je ADji, sami Italijani. Prvič je prišla moja italijanščina na preizkušnjo. Prijazna gospodična je sicer začela nekaj po nemško, vendar, ko sem jo vprašal, če govori nemško, je rekla: "No." Njena angleščina je bila tudi zelo uborna, zato sem začel pač zlagati italijanske besede, kolikor sem se jih spomnil iz Duolinga, na kup. Očitno je nekaj bilo prav, zmenila sva se vse, kar je potrebno za parkiranje, tuširanje, odtok vode in plačilo. Skočili smo na plažo, otroci so seveda veseli noreli po pesku. Ogledali smo si zanimivo skalovje na levi strani plaže. Ena izmed skal je iz morske strani videti kot kljun ladje. Ampak, da vidiš to obliko, moraš v vodo in jo pogledati z morske strani. Tokrat se je za kopanje odločil srednji sin Noel, s katerim sva bolj bredla kot plavala po plitvi vodi.

Peschici, skala v obliki ladje

24. sept.: Peschici - Manfredonia (Lido di Salpi)

Naslednje jutro (nedelja, 24. 10.) smo pogledali proti mestu Peschici, ki se vzpenja na hribu nad morjem in rekli, gremo tja. Kot običajno, nismo vedeli, kaj želimo videti, ali sploh je kaj za videti, samo gremo.

Peschici, pesek

Zdelo se mi je, da v daljavi vidim nek grad, zato smo mahnili proti njemu. Dobro smo zadeli - bil je muzej mučilnih naprav in srednjeveških mučilnih metod. Dober trenutek za otroke, za kratek pouk zgodovine, sem pomislil, ko smo vstopali.

Domišljija in sadizem srednjeveških mučiteljev ni poznal meja. Če si bil bogataš, si imel srečo in te je čakala hitra smrt:

V primeru, če si za glavo previsok

Slabše si jo odnesel, če si bil revež ali ženska, obtožena čarovništva:

Ženske so bile priljubljena tarča za izživljanje

Če je priznala, je dobila hitro smrt, če ni, so jo mučili do smrti. Sedaj pa izbiraj...

Pripomoček za ravnanje kolen

Celoten ogled mi je sedel nekam v drobovje - neprijeten občutek, da so moji/naši predniki bili sposobni takšnih grozot... da so v nas njihovi geni.

Na vrhu gradu pa - najlepši razgled daleč naokoli.

Iz gradu v Peschici-ju

Tudi stari center mesta Peschici je čudovit. Stare in ozke ulice, prodajalnice domačih izdelkov, testenin, ... samo 3 kile sva jih kupila. Otroci jih sicer ne bodo jedli, ker so pisane in čudnih oblik, <vstavi poljuben razlog>,  ampak še dobro, bo več za naju ostalo.

Uličice v Peschici-ju

Popoldne smo se ponovno odpravili, tokrat po obalni cesti, mimo mesteca Vieste,  ker sem hotel doživeti/videti celoten polotok Gargano. 

Malo pred mestom Manfredonia smo ponovno dotočili gorivo, tokrat na samodejni črpalki. Popoldne smo se ustavili v kampu Lido di Salpi, nekaj km dalje od Manfredonie.

25. sept.: Manfredonia (Lido di Salpi) - Salerno

Ne, roadtrip ni samo lepota, kot je na fotkah.

Je matranje, švicanje, iskanje, večino časa sem v 'survival' načinu. Je dobra lekcija planiranja in logistike. Plani nam štimajo le približno in jih spreminjamo večkrat dnevno. 5 ljudi na 6 m2 je lahko recept za katastrofo, vendar dobro shajamo. No, večinoma.

Včeraj smo zapustili Peschici, obkrožili polotok Gargano po panoramski cesti in se ustavili malo za Manfredonio. Kamp (Lido di Salpa) ni obetal, od daleč je izgledal kot močvirje sredi ničesar, ampak ko smo prispeli vanj, je bil kar v redu. Pesek je povsod, na plaži, na nogah, v gatah.

Olivija je nabrala lep kupček školjk, vendar jih je pohodil neroden konj (ali jahač). 

Teptalci plaže

Naslednji dan zjutraj smo pobegnili pred nevihto na drugo stran škornja, v Salerno. 

Receptor mi je ob odhodu hotel zaračunati 28€, vendar sva se uspela zmeniti, da je bolj prav 15€ za nočitev. To je bil prvi (finančni) uspeh mojega učenja italijanščine. Prav so mi prišle besede: no, quindici, una notte. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Na prečkanju IT škornja iz leve na desno obalo smo srečali veliko vetrnic, ki so nam veselo mahale. Zanimivo, da tukaj ni nobenih ujed, metuljev ali močeradov, ki bi jih vetrnice lahko zmotile. Da ne bo pomote, varstvo narave mora biti na prvem mestu, ampak ekstremno nasprotovanje gradnji vetrnic v naši državi je verjetno res... ekstremno.

Čudil sem se, da so vsi grički obdelani - njive, vinogradi pa so na ravnini. Ravno obratno, kot pri nas.

Nekje na sredini škornja pred Avelinnom

Prvi PZA v Salernu je bil zaprt (Salerno Camper Service). Ponoven preizkus moje italijanščine: ustavil sem prvega, ki je pripeljal mimo in ga povprašal. Je rekel, da za podnevi je parkirišče dobro, za ponoči pa ne priporoča, ker ga nihče ne nadzoruje. Ok, gremo dalje. Po ozkih enosmernih ulicah smo se zapeljli proti drugemu PZAju, poleg parka Mercatello (Sosta Camper Mercatello Lucci d'Artista). S 7.5m dolgim vozilom je zanimivo manevrirati med parkiranimi vozili. Zaenkrat še brez škode.

Otroci dobro prenašajo vožnjo in moje občasne izpade pridiganja in razburjanja glede 'hišnega reda'. Za njih je najpomembnejša stvar v avtodomu USB polnilec. Moja italijanščina se izboljšuje. Okoli me že težko prenesejo.

PZA je blizu železnice in ceste, je hrupno in smo težko spali. Ima priklop na elektriko, izpust in točenje vode, vendar brez WCja in tušev. Tudi prav.

Najprej smo poiskali plažo, morje je bilo toplo in mlajša dva sta bila vesela in razigrana, ko sta se borila za valovi.

Plaža v Salernu, pogled naprej

Obala je v Salernu lepa, peščena (temni pesek), če spregledaš smeti, ki jih nanosi morje. Žal je danes že toliko smeti v morju, da so obale lepe le, če jih redno čistijo. Tudi na Hrvaškem sem letos opazil podobno. Kjer je tok le malo neugoden, se kažejo posledice naše brezbrižnosti do okolja.

Plaža v Salernu, pogled nazaj

Podobno nasmeteno sem opazil ob skoraj vseh cestah v južni Italiji. Res škoda.

26., 27. sept. - Salerno

Glavni razlog za obisk Salerna je bil še en projektni sestanek, tokrat za projekt SUCCEED (Izboljšanje finančne pismenosti za podjetnike). 

Sestanek v Salernu

Tudi ta sestanek s projektnimi partnerji iz Luxemburga, Italije, Španije, Belgije in Romunije sva z Matejo uspešno 'oddelala'. Potrdili smo strukturo novega učnega programa za podjetnike in zastavili plan za naprej. Ponovno je naša firmica zadolžena za pripravo spletne učilnice. 

V sredo popoldan smo že bili fraj - zato smo si ogledali Salerno - staro mestno jedro, katedralo in kripto po katedralo.

Kripta ima prečudovite stropne poslikave s prizori iz Sv. pisma.

Le kako je umetnik poslikal stropove, sem se spraševal. Leže na kakšnem odru?

Strop kripte katedrale v Salernu

Posladek ogleda so bili Minervini vrtovi (Gardinio della Minerva). To so srednjeveški terasasti vrtovi zdravilnih rastlin, ki jih je uporabljala prva medicinska fakulteta v tem mestu.

Minervini vrtovi

Pocartali smo tam živeče potepuške mačke, 

šli na odlično pico v Donna Margerita. Od lakote mi je italijanščina povsem odpovedala, ampak glej čudež, kelnar je znal angleško. Aleluja, lahko smo se najedli in nismo več bili 'hangry' (hungry+angry).

Z busom smo se odpeljali nazaj do PZAja, hitro spakirali, odtočili, dotočili in nato hop do Pompejev. 

27., 28, 29. sept. - Pompei

V dveh urah smo bili v Pompejih, nastanili smo se v mini kampu Spartacus.

Le kaj bi to pomenilo: ko smo parkirali v Pompejih, mi je iz pomarančevca padla pred noge zrela pomaranča. Pa 'nisam ni pipnuo' drevesa. 

Kamp Spartacus v Pompejih

Naspali smo se bolj slabo, ker je poleg kampa hrupna železnica (ponovno!). 

Poleg nas se je s šotorom namestil popotnik iz Ukrajine, Lvov-a. 

Ga vidim, kako zjutraj prileze iz šotora, malo izgubljeno hodi naokoli, nato mu ponudim, da mu bom skuhal kavo. Kave ne pije, je pa sprejel vročo vodo, da si je lahko pripravil čaj v plehnati skodelici. Potuje namreč sam, samo z nahrbtnikom. Ga vprašam, kako mu je ime.

"Maks," reče.

"Kaj pa polno ime?" ga vprašam

"Maksim."

Še eno v vrsti naključij. Maksim je tudi moj najstarejši sin. 

Odpravimo se proti vhodu v ruševine Pompejev, ki zelo blizu - cca 200 metrov. Pričakoval sem gužvo in pričakovanja so se mi izpolnila. Vendar imajo hitre prodajalce vstopnic, zato smo čez nekaj minut že med ruševinami. 

Ljudje, to ni kar nekaj ruševin, to je mesto, veliko kot ... Slovenska Bistrica! Ulice, kamniti pločniki, trgi, amfiteatri, podzemlje, zgrajeni pred več kot 2000 leti!

Pompeji

Po šestih urah potikanja med kamenjem smo bili že vsi adijo. Morda smo uspeli videti četrtino ali še manj. 

O prebivalcih iz leta 79 pa ... niso imeli sreče. Izbruh ognjenika jih je očitno presenetil in vulkanski pepel jih je presenetljivo dobro ohranil. Nekateri so pri sebi stiskali culice z denarjem. Kot da bi ga lahko vzeli s sabo na oni svet.

Ohranjen karboniziran človek iz Pompejev

Vodičev, ki so se vsiljivo ponujali pred vhodom, nismo najeli. Vendar smo jih kljub temu 'izkoristili': po naključju smo se priključili skupinicam, ki so jih vodili in slišali, kar so imeli za povedati o zgodovini. Ko je postalo sumljivo in neprijetno, smo se 'priključili' drugi skupinici.

29. sept. - Vezuv

Če so otroci rekli, da hočejo na vulkan, pa naj bo. 

Pred žrelom Vezuva

Blizu vhoda v ruševine Pompejev smo skočili na avtobus, ki cca 1 uro vozi na Vezuv. Jaz sem se sicer nadejal kakšnega daljšega peš vzpona, vendar je vulkan povsem prirejen turistom. 

Avtobus se povzpne skoraj do kraterja. Do kraterja je dobre pol ure peš hoje. Pogled v žrelo je bil veličasten, še bolj pa pogled na desno - na celoten neapeljski zaliv. 

Nečak me je čez nekaj dni vprašal, če smo tiho hodili. 

"Zakaj?" ga vprašam nazaj.

"Da ga ne bi zbudili," je odvrnil.

Mislim, da ni bilo te nevarnosti. Čeprav znanstveniki napovedujejo, da supervulkan blizu Neaplja že mrmra, ne verjamem, da smo kakorkoli spodbudili njegovo aktivnost.

Vezuv samo malo vejpa - spušča pare in meglice, to pa je tudi vse zaenkrat.

Molitev na vulkanu

Zvečer smo si ogledali še center Pompejev, ki ga sicer nihče ne omenja, je pa tudi po svoje zanimiv. Že po temi sta prejšnjega soseda Maksima zamenjala dva kolesarja, Paul in Luise iz Nemčije. S kolesi gresta v Albanijo. Pa kaj je s to Albanijo, sem se spraševal. Že na drugega popotnika smo naleteli, ki je ciljal na Albanijo. Morda, drugo leto...?

30. sept., 1. 2. okt. - Rim, Vatikan

Po treh nočitvah smo zjutraj zapustili Pompeje in se zagnali proti Rimu. Namestili smo se v PZAju LGP Rome, ki je od centra oddaljen kakšnih 7 km, vendar ima dobro povezavo s tramvajem do glavne postaje Termini. PZA je dobro organiziran, lastniki so prijazni in ne skoparijo z informacijami o Rimu.

PZA v Rimu

Po 11 dneh smo prvič slišali slovenščino - na tramvaju na poti v center. Dve študentki sta blizu nas glasno debatirali v hm... ljubljanščini ali nekaj sorodnega. Še preden bi nas uspeli identificirati po jeziku kot sonarodnjake, sem z otroci začel govoriti italijansko, da so me debelo gledali. Ne, nisem še bil pripravljen na vrnitev domov, niti v jezikovnem smislu. 

Popoldne smo se klatili po starem centru Rima. Kolosej, Kapitol in ostale klasične starine so delovale romantično, še bolj pa glasbena skupina na brenkalih, ki je na Rimskem trgu igrala Hotel California in Despacito.

Rim, center

Zadržali smo se do teme, pot mimo železniške postaje do tramvajske postaje ponoči ni bil najbolj prijetna. En klošar je celo pljuval za nami in se nekaj pridušal. Naj najde svoj mir, kjerkoli ga je že izgubil.

Nedeljo (1. 10. ) smo rezervirali za Vatikan. Za začetek je bila na podzemni takšna gužva, da smo se prisilno ločili. Jaz in Olivija sva uspela priti na vlak, Mateja s fanti je ostala na postaji. Ko je vlak speljeval, sva uspela izmenjati pogleda skozi okno. Mateja mi je z roko pokazala črko O. Sklepal sem, da se vidimo na postaji Ottaviano. In res, z naslednjim vlakom, čez 3 minute so prispeli za nama. Kamen se mi je odvalil.

Trg Sv. Petra v Vatikanu

Kratek obisk Vatikana je minil v čudenju dolgi vrsti turistov, ki se je vila po celotnem obodu trga Sv. Petra. Kar je... res dolgo. Središče trga pa je bilo prazno, zato smo kar tam ustavili in načrpali energije za naprej. Neverjetno, ampak kljub množici ljudi sem občutil takšen mir, kot le malokje. Še danes ga nosim s sabo.

1. 2. 3. okt. - Firence

Na poti proti domu smo se ustavili še v Firencah. Prvič, pred 8 leti, ko smo obiskali Toscano, smo se jim izognili, ker sem imel predsodek, da so preveč... zabasane. Ne vem, kje sem to slišal.  

V nedeljo zvečer smo prispeli do PZAja Ancient Erutria v Sesta Fiorentino (četrt v Firencah). Malo smo krožili okoli domnevne lokacije PZAja, nato smo obstali pred zaprto zapornico. Na recepciji je bila tel. št., ki sem jo poklical, in lastnik me je očitno dovolj razumel, da je na daleč odprl zapornico. Še enkrat, hvala ti, DuoLingo!

Tudi ta PZAja ima dobro avtobusno povezavo do centra Firenc (postaja - bus št. 28). Javni prevoz je poceni, 1,2€ na osebo za 8 km.

Firence so popolnoma druga zgodba, kot Rim. Če je Rim velik, brutalen, glasen, v centru kolosalen, v predmestjih malo strašljiv in umazan, so Firence bolje urejene in se počutim bistveno manj ogroženega.

Otroke je pritegnil mozej Leonardo Da Vinci Experience, kjer so razstavljali njegove izume. Poleg klasične muzejske razstave izumov smo uživali tudi v 3D navidezni resničnosti s posebnimi očali, večdimenzionalnim kinom in multimedijsko dvorano, kjer so prikazovali zgodbo o Vinciju po vsem prostoru, na več platnih hkrati.  

Odlična kombinacija starega in novega!

Navidezna resničnost

Dvorana s projekcijami na več platnih

Zvečer smo se opogumili in poizkusili sadež kaktusa opuncija, ki smo ga kupili že v Salernu. Zanimiv okus, vendar smo morali pred uporabo nad plamenom požgati iglice, ki rastejo na zunanji strani olupa.

Sadeži kaktusa opuncija (Indian fig)

Zadnji trije dnevi so bili namenjeni preizkusu moje tolerance pred množicami. Ampak smo uspešno slalomirali med Kitajci, v gosjem redu, od enega kupa starega kamenja, zloženega v impozantne stavbe, do drugega (Rim-Vatikan-Firence). Tako, mislim, da imam dovolj množic in velikih mest za nekaj časa.

Zadnji dan, 3.10., smo se vračali domov. Nekaj minut po prestopu IT-SLO meje pri Novi Gorici sem doživel klasično slovensko agresijo voznikov. V Italiji mi več kot 2000 km nihče ni trobil, izsiljeval, tiščal, pobliskaval z lučmi. Čeprav sem večkrat vozil počasi, cincal, se izgubljal, predvsem v mestih. Po prihodu v Slovenijo sem v pol ure doživel vse to. Ali res Slovenci v sebi nosimo toliko nepredelane agresije, da jo moramo kazati sovoznikom, seveda iz varnega kovinskega oklepa? Kakorkoli, še en stereotip o italijanskih voznikih je padel. Res so dinamični vozniki, ampak jaz nisem doživel nobenega izsiljevanja. 

Še nismo dobro pristali doma, ko smo bili soglasni: ŠE!

Kje sem najbolj užival? 

Predvsem tam, kjer ni bilo turistov, kjer so bili pristni domačini, v uličicah, ki jih ni v nobenem turističnem katalogu, v pokrajinah, ki jih ni na Instagramu. Res je, turistične zanimivosti so ... zanimivosti, ampak vse ostalo je - še boljše.

Kar je še bolje pri takšnem potovanju je gradnja družinskih odnosov. Na malem prostoru moraš sodelovati, čeprav ni vedno lepo.

Upam, da jim bo to ostalo. Ženi in otrokom, mojim najdražjim.