September je že, jaz pa nič napisal... :). No, poletje 2014 sem imel tekaško srednje aktivno, nekaj kilometrov se je le nabralo (1200 do septembra). 3x na teden, cca 40-50km/teden. Žena pravi dovolj, moja glava pravi premalo... Vsaj za razdalje, ki si jih želim v prihodnosti premagati.
Nekaj tekaških dogodkov, ki se mi je vtisnilo v spomin:
Prejšnjič sem šel samo gor (cca 19 km, 1000m vzpona, tokrat je bilo drugače.
Po dveh urah in pol vzpona, na Ruški koči, sem se lepo odpočil, zmazal porcijo palačink z brusnicami, nato me je poklicala Mateja, če pride po mene.
Ne vem zakaj sem bleknil:"Saj ni treba, pridem sam dol."
V dolino sem se spustil po drugi trasi, proti Šmartnemu. Vmes sem se izgubil, za pot vprašal gospo (ki se je prav tako izgubila), nato sem jo mahnil po občutku proti jugu. Sledil sem potoku, kasneje sem ugotovil, da je to Polskavski potok.
Še dve uri popolne samote, gozd, ptički, srne in druge živali.
V Ogljenšaku mi je konkretno zmanjkalo baterij, poklical sem pomoč in se komaj privlekel do Polskave, kjer sta me pobrali Mateja in Olivija. Če ne bi vmes napadel (pre)zrele češnje, ne vem, kako bi šlo...
Skupni čas: 5 ur, razdalja: 36 km.
Rezultat: ožgalo mi je ramena do temno rdeče barve. Čeprav sem si jih vmes pokril z lapuhovimi listi. Ki seveda niso hoteli obstati na mestu.
Lekcija 1: drugič se namaži s kremo za sončenje.
Lekcija 2: Ko ti v gozdu zmanjka energije, se pojavi hrana in voda: borovnice, jagode, potočki.
Končna trasa je bila: Morje-Planica-Areh-Šmartno-Polskava.
Še GPS se je izgubil, kako se ne bi jaz:
Ob šestih sva vstala, kolesarila cca 10km do jezera, plavala od veslaškega centra do otoka (nisva pozvonila) in nazaj, cca 45 minut.
Skoraj bi zmrznil. Nato sva tekla en krog, okoli jezera, cca 6 km. Med plavanjem me je tako zazeblo, da sem komaj po enem kilometru začel dobivati občutek v roke in noge.
Mojo voditeljico je med tekom zgrabil krč v koleno. Ampak ko naju je prehitel Jure Košir, ji je krč čudežno popustil in je šlo naprej.
Nato zopet na kolo, 10 km. Po kolesarjenju pa še iztek - peš vzpon iz Begunj na vzletišče Sv. Petra.
Skupni čas: skoraj 2,5 ure (brez vzpona - dodatno 1,5 ure)
Bo treba ponoviti, so mi takšne menjave disciplin bolj všeč kot samo tek.
Na koncu je rekla: "To je bil triatlon za gospodinje" :)
Mislil sem si svoje - če bi bile vse slovenske gospodinje takšne ... bi bilo manj cankarjansko trpečih jamrajočih mater na svetu :)
Nekaj tekaških dogodkov, ki se mi je vtisnilo v spomin:
10 krogov za deset nasmehov 2014 (Maribor)
31.5.2014 smo z Matejo in otroci v Mariboru skočili na stadion na Poljane, da odtečemo nekaj krogov in še malo doniramo.
Otroci so bili navdušeni, pridružil se je še v.d. svak. Prvič v življenju na tartanu. Fajn občutek.
Moja družina je skupaj pretekla 55km (136 krogov). Sami si izračunajte, koliko je vsak pretekel :).
Skok na Areh (in nazaj)
7. junija me je zopet nekaj pičilo in sem moral skočiti na Ruško kočo. Tokrat podnevi. Za nočne podvige bo čas jeseni, tako kot lani. Če že imam Pohorje za hrbtom, bi bil greh, če ga ne bi izkoristil.Prejšnjič sem šel samo gor (cca 19 km, 1000m vzpona, tokrat je bilo drugače.
Po dveh urah in pol vzpona, na Ruški koči, sem se lepo odpočil, zmazal porcijo palačink z brusnicami, nato me je poklicala Mateja, če pride po mene.
Ne vem zakaj sem bleknil:"Saj ni treba, pridem sam dol."
V dolino sem se spustil po drugi trasi, proti Šmartnemu. Vmes sem se izgubil, za pot vprašal gospo (ki se je prav tako izgubila), nato sem jo mahnil po občutku proti jugu. Sledil sem potoku, kasneje sem ugotovil, da je to Polskavski potok.
Še dve uri popolne samote, gozd, ptički, srne in druge živali.
V Ogljenšaku mi je konkretno zmanjkalo baterij, poklical sem pomoč in se komaj privlekel do Polskave, kjer sta me pobrali Mateja in Olivija. Če ne bi vmes napadel (pre)zrele češnje, ne vem, kako bi šlo...
Skupni čas: 5 ur, razdalja: 36 km.
Rezultat: ožgalo mi je ramena do temno rdeče barve. Čeprav sem si jih vmes pokril z lapuhovimi listi. Ki seveda niso hoteli obstati na mestu.
Lekcija 1: drugič se namaži s kremo za sončenje.
Lekcija 2: Ko ti v gozdu zmanjka energije, se pojavi hrana in voda: borovnice, jagode, potočki.
Končna trasa je bila: Morje-Planica-Areh-Šmartno-Polskava.
Še GPS se je izgubil, kako se ne bi jaz:
Triatlon za gospodinje
V začetku julija smo bili na obisku pri prijateljici v Radovljici. Me je izzvala, če grem z njo plavati do otočka na Blejskem jezeru. Malo sem pomišljal (ker plavanja sploh ne treniram), nato pa bolj zaradi lepšega pristal.Ob šestih sva vstala, kolesarila cca 10km do jezera, plavala od veslaškega centra do otoka (nisva pozvonila) in nazaj, cca 45 minut.
Skoraj bi zmrznil. Nato sva tekla en krog, okoli jezera, cca 6 km. Med plavanjem me je tako zazeblo, da sem komaj po enem kilometru začel dobivati občutek v roke in noge.
Mojo voditeljico je med tekom zgrabil krč v koleno. Ampak ko naju je prehitel Jure Košir, ji je krč čudežno popustil in je šlo naprej.
Nato zopet na kolo, 10 km. Po kolesarjenju pa še iztek - peš vzpon iz Begunj na vzletišče Sv. Petra.
Bo treba ponoviti, so mi takšne menjave disciplin bolj všeč kot samo tek.
Na koncu je rekla: "To je bil triatlon za gospodinje" :)
Mislil sem si svoje - če bi bile vse slovenske gospodinje takšne ... bi bilo manj cankarjansko trpečih jamrajočih mater na svetu :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar