Ob poplavi raznih tekaških blogov sem se tudi jaz odločil, da občasno zapišem nekaj besed o mojem dvonožnem premikanju skozi svet.
Drugi razlog je Izi, ki tudi zapisuje svoje tekaške podvige.
Tretji razlog je skupina pripadnic ženskega spola, ki so me zadnjič ustavile ob cesti in me vprašale, zakaj tečem. Moji odgovori so bili blago rečeno neprepričljivi, sem opazil na njihovih obrazih.
O razlogih mojega početja se že nekaj časa ne sprašujem več, ker vedno zvenijo ... patetično. Ugotovil sem, da nima smisla razlagati svojih razlogov drugim, ker se v njih ne najdejo.
Toliko za uvod.
Torej, pred 2 in pol letoma sem začel teči (marec 2011). Po 35 letih ne-teka.
Tek sem vedno sovražil, še iz časov OŠ in prisiljenih 600m tekov in krosov. Vedno sem bil zadnji ali morda predzadnji. Predzadnji v primeru, če je bil kakšen sošolec kaj bolan ali poškodovan. Bilo mi je neverjetno, kako lahko sošolci tečejo tako hitro. Tudi v tistih 60m šprintih sem glede na čas gagal nekje odzadaj.
Marca 2011 sem začel teči kar tako, brez pravega razloga.
Nekega dne sem obul copate in šel v gozd. V povsem neprimernih copatih za tek. Takšnih trdih Salomonkah, z debelim pohodniškim profilom.
Malo sem hodil, malo tekel. Vsaki drugi dan. Če sedaj gledam nazaj, najverjetneje prepogosto.
Hvalabogu, da sem kmalu našel knjigo - Tek za začetnike - 13. tedenski program. Seveda programa nisem dobesedno upošteval, ampak sem tekel več, kot hodil. Prve tri mesece sem hodil-tekel na 2,5 km progi. Očitno še v pravih mejah, ker me nikoli ni pretirano bolel kakšen del telesa zaradi teka. Po treh mesecih sem se nagradil s tapravimi tekaškimi trail Salomonkami.
Maja 2011 sem zmogel že 5 km (začetek meseca), kar mi je bil zame čisto neverjeten dosežek. Konec istega meseca sem podaljšal na 7,5 km.
Pred kratkim sem bral blog nekoga, ki je zapisal, da je v prvem mesecu, odkar je začel teči, zmogel 20km.
Jaz takšne genetske predispozicije seveda nimam.
Julija istega leta mi je nekajkrat uspelo preteči 9,6km. Zakaj ne 10? Verjetno zaradi psihološke meje, da te razdalje ne zmorem.
Avgusta 2011 je padla prva desetka in čez dva dni zopet, samo da se prepričam, če jaz to res zmorem. Dobro se spomnim, bilo je v Veržeju, kjer sem poleg proge ob Muri še malo krožil po kasaški progi okoli nogometnega igrišča in bežal pred komarji.
Prvo leto tekaških poizkusov sem okronal z nastopom na Eko maratonu (10km).
Do konca leta 2011 sem podaljšal na 17 km in kljub mrazu sploh nisem prekinil s tekom. Ugotovil sem, da mi zimski meseci veliko bolj ustrezajo, kot poletje.
Tako, to je bil prvi zapis in prvo leto mojega teka.
Drugi razlog je Izi, ki tudi zapisuje svoje tekaške podvige.
Tretji razlog je skupina pripadnic ženskega spola, ki so me zadnjič ustavile ob cesti in me vprašale, zakaj tečem. Moji odgovori so bili blago rečeno neprepričljivi, sem opazil na njihovih obrazih.
O razlogih mojega početja se že nekaj časa ne sprašujem več, ker vedno zvenijo ... patetično. Ugotovil sem, da nima smisla razlagati svojih razlogov drugim, ker se v njih ne najdejo.
Toliko za uvod.
Torej, pred 2 in pol letoma sem začel teči (marec 2011). Po 35 letih ne-teka.
Tek sem vedno sovražil, še iz časov OŠ in prisiljenih 600m tekov in krosov. Vedno sem bil zadnji ali morda predzadnji. Predzadnji v primeru, če je bil kakšen sošolec kaj bolan ali poškodovan. Bilo mi je neverjetno, kako lahko sošolci tečejo tako hitro. Tudi v tistih 60m šprintih sem glede na čas gagal nekje odzadaj.
Nekega dne sem obul copate in šel v gozd. V povsem neprimernih copatih za tek. Takšnih trdih Salomonkah, z debelim pohodniškim profilom.
Malo sem hodil, malo tekel. Vsaki drugi dan. Če sedaj gledam nazaj, najverjetneje prepogosto.
Hvalabogu, da sem kmalu našel knjigo - Tek za začetnike - 13. tedenski program. Seveda programa nisem dobesedno upošteval, ampak sem tekel več, kot hodil. Prve tri mesece sem hodil-tekel na 2,5 km progi. Očitno še v pravih mejah, ker me nikoli ni pretirano bolel kakšen del telesa zaradi teka. Po treh mesecih sem se nagradil s tapravimi tekaškimi trail Salomonkami.
Maja 2011 sem zmogel že 5 km (začetek meseca), kar mi je bil zame čisto neverjeten dosežek. Konec istega meseca sem podaljšal na 7,5 km.
Pred kratkim sem bral blog nekoga, ki je zapisal, da je v prvem mesecu, odkar je začel teči, zmogel 20km.
Jaz takšne genetske predispozicije seveda nimam.
Julija istega leta mi je nekajkrat uspelo preteči 9,6km. Zakaj ne 10? Verjetno zaradi psihološke meje, da te razdalje ne zmorem.
Avgusta 2011 je padla prva desetka in čez dva dni zopet, samo da se prepričam, če jaz to res zmorem. Dobro se spomnim, bilo je v Veržeju, kjer sem poleg proge ob Muri še malo krožil po kasaški progi okoli nogometnega igrišča in bežal pred komarji.
Prvo leto tekaških poizkusov sem okronal z nastopom na Eko maratonu (10km).
Do konca leta 2011 sem podaljšal na 17 km in kljub mrazu sploh nisem prekinil s tekom. Ugotovil sem, da mi zimski meseci veliko bolj ustrezajo, kot poletje.
Tako, to je bil prvi zapis in prvo leto mojega teka.
Tomi, me veseli, da boš tudi ti kaj zapisal. Te bom z veseljem bral. ;) In me veseli, da sem bil delček motivacije za to odločitev. :)
OdgovoriIzbriši